Proseški spomenik stoji že 50 let

»Prosek ima končno svoj spomenik po naporih in prizadevanjih svojega prebivalstva. Spomenik, ki je pečat našega časa in izraz skupnega enotnega pojmovanja polpretekle zgodovine našega življenja na teh tleh. S to izgradnjo izpričujemo vero v možnost sporazumevanja in sodelovanja vseh vaščanov raznih političnih prepričanj. Proseško ljudstvo je še enkrat našlo skupni jezik medsebojnega razumevanja, kakor ga je imelo za časa NOB.«

Tako je pred pol stoletja, 9. julija 1972, Josip Ferfolja nagovoril množico ob odkritju spomenika padlim Prosečanom v narodnoosvobodilni borbi. Ferfolja je bil predsednik odbora za postavitev spomenika na Proseku. Za njim je stala vsa vas, društva, organizacije, ustanove, posamezniki, udarniki, darovalci, združeni pod skupnim geslom: oddolžiti se, dobrega četrtstoletja po koncu druge svetovne vojne, padlim domačim borcem za svobodo.

V vasi je stekla nabiralna akcija s prostovoljnimi prispevki. Že nekaj let prej je bilo izbrano mesto, kjer naj bi stal spomenik: pri Pilju, na ovinku ob domačem pokopališču, da bi ga lahko vsi tisti, ki bi vozili po Proseku v smeri proti Križu, takoj opazili.

Načrtovalec, arhitekt Darij Jagodic, je s svojo zamislijo treh visokih vrhov, v kraški marmor razpoznavno prenešenega Triglava, simbola Osvobodilne fronte, poskrbel, da je spomenik res opazen. Ob njem so na velikem podolgovatem marmornatem laičnem oltarju zapisana imena triintridesetih (od skupno 36) padlih žrtev. Najstarejši, Ivan Puntar, je bil star 70 let, najmlajši, Marjan Štoka, petnajst. Edina ženska, Frančiška Škamperle, je umrla v internaciji v Italiji, stara 68 let.

Po petdesetih letih je proseški marmornati Triglav z imeni padlih domačinov mogočen pomnik vaške zgodovine. K njemu bodo vaščani krenili v soboto ob 18. uri, da bi se jim ponovno poklonili. Kajti čas mineva, a spomin na tiste, ki jim je bil čas odvzet, da bi ga lahko drugi živeli v miru, ostaja neminljiv.