Prvi zapiski segajo v leto 1981

Tržaški oktet, znameniti pevski sestav, je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja krojil glasbeno in kulturno življenje Slovencev v Italiji. S slovensko pesmijo je ime tržaških Slovencev v treh desetletjih ponosno ponesel na razne konce sveta. Nastopi v Argentini, Kanadi, ZDA, Italiji, Jugoslaviji in Grčiji so razveseljevali srca mnogih poslušalcev.

Med ustanovitelji in aktivnimi člani ansambla je bil tudi Boris Pangerc, ki je 20 let igral vlogo kronista okteta. V 19 zvezkih je beležil dogajanje na koncertih in gostovanjih pa tudi zabavne anekdote in žalostne trenutke, ko se je zdelo, da se bo skupina sesula. Naposled se je odločil, da ob podpori Založbe Mladika zapiske združi v knjigo Zapisani petju. Beležke iz življenja Tržaškega okteta, ki so jo v četrtek zvečer s precejšnjo zamudo (to je povzročila pandemija koronavirusa) predstavili v šotoru na dvorišču Finžgarjevega doma na Opčinah. Dogodek je povezoval novinar Ivo Jevnikar

»Prvi zapiski segajo v december leta 1981, ko so nas povabili na gostovanje v Ligurijo. Največkrat sem pisal v večernih urah po koncertih, delo se je včasih zavleklo vse do zgodnjih jutranjih ur. V zvezku so dobro opazne črte, ki jih je pustilo pero, ko mi je roka omahnila od utrujenosti,« se je spominjal Pangerc, ki je v oktetu videl svojo drugo družino. S pomočjo Vladislava Komarja, ki je »kot nemški ovčar pevce vsakič zbral v skupino in jih fotografiral«, je knjigo opremil s številnimi fotografijami, ki nazorno prikazujejo veselje fantov do petja.

V knjigo so svoje misli in spomine na oktet zapisali tudi nekdanji člani, med katerimi pobudnik in ustanovitelj Rudolf Žagar, ter umetniški vodje Ivan Sancin, Mirko Slosar, Aleksandra Pertot, Danilo Čadež in Janko Ban. Slednji je v četrtek prisotne oktetovce obdaril s spominsko zgoščenko posnetkov s koncertov, ki jih je dal na razpolago arhiv deželnega sedeža Rai.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.