»Renatov oče je rešil življenje moji noseči babici«

»Če danes lahko stojim tukaj pred vami in vam pripovedujem zgodbo mojega dedka, gre zahvala predvsem družini gospoda Renata, ki stoji ob moji strani. Njegov oče je namreč potem, ko so aretirali mojega dedka, skrival mojo nosečo babico in njeno družino v shrambi pod stopniščem muzeja in jim rešil življenje.« Ganljivo pričevanje ene od vnukinj Samueleja Levija, enega izmed mnogih tržaških Judov, ki so svojo življenjsko pot prerano končali v taboriščih smrti, je uvedlo današnje že četrto postavljanje t.i. spotikavcev oziroma tlakovcev spomina.

Prvega so posvetili ravno gospodu Leviju, rojenemu v Aleksandriji, ki se je po ovadbi izročil SS-ovcem v Rižarni 20. junija 1944. Najprej so ga deportirali v Auschwitz, od tam pa v taborišče Kaufering-Dachau, kjer je zaradi izčrpanosti umrl 19. marca 1945 pri 42-ih letih. Njegovo nosečo ženo in druge družinske člane, ki so bili v Trstu, pa je pred nacisti skril in rešil takratni kustos današnjega muzeja Winckelmann, ki stoji nasproti Levijeve hiše. Na današnji svečanosti je bil prisoten tudi njegov sin Renato Fabro, ki je prvič po vojni srečal vnuke Samueleja Levija. »Moj oče je bil od samega začetka antifašist, zaradi česar je bil zagrizen nasprotnik rasnih zakonov. Samueleja Levija je poznal, bila sta prijatelja. Tako je sklenil, da pomaga družini in jo skril pod stopnišče muzeja,« nam je pojasnil gospod Fabro, ki ni skrival ganjenosti ob srečanju z družino, ki ji je njegov oče pred 75 leti rešil življenje.

Ganjenosti ni skrival niti župan občine Trst Roberto Dipiazza, ki se je judovski skupnosti uradno opravičil v imenu mesta Trst.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.