Škedenj še čaka na preporod

Pet let je minilo, odkar so zaprli škedenjsko železarno, mogočen industrijski obrat, ki je postal v letih sopomenka te nekdanje vasi. Škedenj je že desetletja polnopravni del tržaškega predmestja, naselje pa že leta išče novo identiteto. Ko je govor o dediščini oziroma identitetah ne smemo pozabiti na škedenjsko slovensko dušo.

»Vidiš, to so znaki spreminjanja,« nam je povedal škedenjski družbenopolitični veteran Roberto Decarli med ogledom cerkvenega dvorišča na vrhu škedenjskega griča, ko smo opazili razbite steklenice piva. V Škednju so imele katoliške sredine od nekdaj nadpovprečen pomen v družbenem življenju. Decarli je v sedaj zapuščenem poslopju nasproti cerkve svetega Lovrenca, kjer je domovala Katoliška akcija, zbiral prve društvene izkušnje. Takratno škedenjsko mladino je predvsem zaznamoval Giuseppe Dreossi, »župnik z gliserjem v Grljanu«.

Škedenj, napol škedenjski

Ta je ena od stavb, ki sta sooblikovali Škedenj preteklosti. Nekdanji sedež župnije je v zelo slabem stanju. Objekt je v občinski lasti in bo deležen zajetnih del v sklopu projekta za celosten preporod Škednja. V prihodnje naj bi tam nastal kraj za druženje prebivalcev, najbolj optimistične navedbe govorijo o koncu del leta 2027. Ob zadnjem ovinku Škedenjske ulice pa stoji nekdanja poletna rezidenca tržaškega škofa. Območje na vrhu škedenjskega griča je nenazadnje še danes poznano kot »pri Škofu«.

Ob sedežu fare je v Škednju še marsikaj zapuščeno, druge zgodovinske sredine pa so izginile, četudi poslopja ne samevajo. Kjer je nekoč deloval bar Tobia, se nahaja restavracija. Igralce legendarne Triestine Nerea Rocca so tam nadomestili navadni smrtniki, drugi kraji pa so bili še manj srečni. Še pred 40 leti je Škedenj imel dve ribarnici, trgovine z jestvinami in drugimi artikli za vsakdanjo rabo, tudi delavske zadruge so pred desetletji imele prodajalno v srcu vasi.

V pogovoru s Škedenjci pa trgovine niso glavna skrb, so le izraz globljih dinamik. »Škedenj je danes mrtva četrt,« je med našim obiskom večkrat poudarjal Decarli, sicer nekdanji levosredinski občinski svetnik. Kritično oceno je dala tudi Slovenka Marija Brazzani, podobno je poudaril tudi Alessandro Radovini, predsednik medkulturnega krožka Falisca. Škedenj bi lahko, po oceni kritičnih veteranov, danes opisali kot vas brez avtohtonih prebivalcev. V letih je odhajajoče Škedenjce nadomestilo zajetno število novih prebivalcev, ki jih je privabil cenovno zanimiv nepremičninski trg. Prav ti pa so, je ocenil upokojeni železar Decarli, tisti, ki so se najbolj vneto zavzemali za zaprtje železarne po ugodnem nakupu hiše v njeni bližini.

Kaj potrebuje torej Škedenj? Kraje, kjer bi se ljudje lahko družili, da ne bi prebivalci tukaj samo prenočevali, meni Decarli.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.