Škedenj – v enem letu se nič ni spremenilo

V Škednju se od februarja nič ni spremenilo. Na pločnikih v Ul. Soncini še vedno zijajo luknje, tako da ljudje raje stopajo po vozišču, javna razsvetljava še ni dokončana, šola v Ulici Marco Praga razpada, zaželena ureditev prehoda med ulicama Ponticelli in dei Giardini še vedno ne obstaja, podporni zid pod cerkvijo pa še ni dočakal obiska tehnika, ki naj bi ocenil, ali postajajo razpoke nevarne. Obljube župana Roberta Dipiazze so druga za drugo padle v vodo in v nekdaj živahni vasi med občani upravičeno vejeta razočaranje in grenkoba.

Pred letom dni so škedenjska društva – sindikat upokojencev Spi Cgil, krožek Arci Falisca, kulturno društvo Ivan Grbec in združenje škedenjskih pustnih šem Lalo – županu in pristojnemu rajonskemu svetu ponudila razvejan projekt za ponovno oživitev mestne četrti. Ker jim ni vseeno in ker želijo biti dejavni akterji prihodnosti vasi, so na papir prelili 35 predlogov za izboljšanje kakovosti življenja v domačem kraju s prepotrebnimi nasveti za obnovo četrti vključno z dvema predlogoma za prometno ureditev. Tako Dipiazza kot člani rajonskega sveta so bili nad konkretnimi predlogi – vsaj navidezno – zadovoljni in izrazili so razpoložljivost na soočanje. 19. februarja se je župan pripeljal v Škedenj in se na lastne oči prepričal, da je marsikaj res treba urediti. Obvezal se je, da bo takoj rešil najnujnejše, celo tehnikom je med hojo naročal, naj si zapisujejo kritičnosti, ki jih ne gre prezreti.

Ravno to pa se je zgodilo. Obljube so se razblinile in besede se izgubile v etru, ugotavljajo danes Škedenjci, ki se radovedno ozirajo za točkami v vasi, ki bi morale biti po obljubah sodeč že urejene. Župan pa se na prošnje predstavnikov krajevnih društev po soočanju danes ne odziva več.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.