Škedenjski etnografski muzej praznoval Abrahama

Eni so do gospoda Dušana Jakomina prišli, da bi mu zaupali staro nonino škedenjsko narodno nošo. Drugi so v hiši našli sita, valjarje in druge predmete, ki jih je uporabljala teta, škedenjska krušarica. Iz zaprašenih predalov so pokukali stari dokumenti in fotografije, v kleteh pa se je našlo staro mizarsko orodje škedenjskih mojstrov. Duhovnik je vse predmete zbral in popisal, našel primeren prostor zanje, ga s sovaščani uredil in popravil ter ustanovil muzej. Škedenjski etnografski muzej je luč sveta ugledal pred 50 leti, Jakomin ga je vodil ves čas, vse do svoje smrti pred desetimi leti. Abrahama so Škedenjci praznovali v soboto zvečer. Za vesel začetek prireditve je poskrbela godba iz Nabrežine, godbeniki so prišli v Škedenj oblečeni v kraške narodne noše. Mimohod se je začel pri cerkvi, za godbo je korakala skupina škedenjskih narodnih noš in domačinov.

Muzej so slovesno odprli 22. junija 1975. Petdeset let kasneje ostaja muzej pomemben del nekoč povsem slovenske vasi in priča o njeni bogati kulturi ter zgodovini, s posebnim poudarkom na legendarnih škedenjskih krušaricah. Da so bile krušarice močne in trpežne ženske, se je publika prepričala, ko je prisluhnila novelam iz knjige La donna di Servola avtorice Marghet Mazzoni, ki so jih uprizorili igralci Radijskega odra. Gabriella Compagnone je s peskom na svetlo podlago slikala podobe žensk, ki so se, ovite v šale, s praznimi košarami v snežnem metežu vračale domov v Škedenj, pot nazaj so primerjale križevemu potu.

Jubilej so v Škednju izkoristili še za nagrajevanje vseh, ki so v petdesetletni zgodovini muzeja pripomogli k njegovemu obstoju. Bronasto Cetinovo medaljo so prejele škedenjska pekarna Sanna, ki ohranja tradicijo vaških krušaric, ter vodički po muzeju Hedvika Čebohin in Anica Tavčar. Srebrna medalja je šla v roke predsednici muzeja in Škedenjskega kulturnega društva Tamari Cetin, zlato medaljo za življenjsko delo pa je prejel domačin Alojz Debelis.