»32-letno Marijo Slavec so nemške SS-enote čakale na Gorici. Vojaki so jo ustavili, ko se je “s Podturna” vračala proti domu, 42-letnega Avguština Sancina pa so poiskali kar na domu in ga privedli na trg iz bližnje ulice. Nemci so namreč točno vedeli koga morajo zajeti – domači ovaduhi so ju izdali. Ko so ju čez trg odvedli proti tovornjakom “na Valci”, pa se je na oknu hiše na Gorici prikazala 25-letna Viktorija Žerjal Sancin, ki je Mariji pomahala v slovo. Kakšna tragična usoda, Nemci so še njo pobrali in odpeljali.« Bilo je 28. maja 1944 in domov, v Boljunec, se nikoli več niso vrnili. Odvedli so jih v koronejski zapor, od koder so jih v noči med 21. in 22. junijem prepeljali v Rižarno, v edino koncentracijsko taborišče pri nas. Tam sta smrt z drugimi jetniki dočakali dekleti – ubili so ju in sežgali. Avguština Sancina pa so nato odpeljali v Mauthausen, kjer je umrl 12. decembra 1944.
Trem domačinom se je danes oddolžila vas, ki jim je na pobudo Srenje Boljunec na Gorici postavila spotikavce v trajen spomin. »Zgodovina so naši predniki, smo mi sami. Ne smemo je pozabljati ali jo potlačiti, če nam ni ugodna. V opomin nam mora biti, mlade generacije pa jo bodo za nami čuvale in se od storjenih napak učile,« je dejal predsednik srenje Izidor Sancin. Domačin Vojko Slavec pa se je zaustavil pri dnevu spomina, na izrabljanje le enega spomina in na človeško zlo, pri katerem so sodelovali tudi številni izdajalci.
Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.