Strelišče »nedostojno« in vir bolečine

Zgodba Parka miru ni le zgodba na smrt obsojenih in umorjenih protifašistov, je zgodba ljudi, ki so še živi. Tako bi lahko povzeli smisel odprtega pisma, ki so ga potomci obsojencev oziroma sorodniki naslovili na javnost ter na tržaškega župana Roberta Dipiazzo. Občina Trst je namreč že večkrat obljubila izgradnjo Parka miru na območju openskega strelišča, arhitekt Andrej Križnič je nekajkrat prilagodil - zmanjšal - projekt. Na ureditev parka pa še čakamo.

Rane so še danes odprte

Pred tednom dni je na straneh Primorskega dnevnika izšla Odprta tribuna vodje openske sekcije borčevskega združenja VZPI - ANPI Dušana Kalca, ki je ob pozivu, naj se končno zgradi Park miru, celotno slovensko narodno skupnost v Italiji povabil k razmisleku o pomenu vsakoletne spominske proslave na openskem strelišču, ko se spominjamo petih leta 1941 ubitih protifašistov (letošnja bo na sporedu jutri). Ocenil je, da je organizacija proslave v izključni režiji openske sekcije VZPI za slednjo preveliko breme, obenem bi si proslava zaradi svojega pomena zaslužila širšo organizacijsko soudeležbo. Dopis, ki so ga včeraj poslali potomci, je tako razumeti tudi kot odziv na Kalčevo pisanje. Drugih odzivov doslej ni bilo.

Sorodniki oziroma potomci obsojencev poudarjajo, da se bo tudi jutrišnja svečanost ob 84. obletnici usmrtitve peterice na smrt obsojenih »odvijala na strelišču, ki je zaradi svoje neurejenosti in bližnjega delujočega strelišča nedostojno in neprimerno prizorišče za krepitev zavesti o preteklosti«. Drugi tržaški proces, spominjajo, je pretrgal življenja Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala, žrtev pa je bilo veliko več. »Še pred začetkom sojenja je v priporu umrl Slavko Škamperle, v mesecih po izreku sodbe pa so zaradi bolezni v zaporih umrli še Andrej Čok, Edvard Mlekuž, Jakob Semec in Adolf Uršič, zato so se tudi njihovi sorodniki soočili z bolečino in travmo«, je še napisano v pozivu.

Drugi proces se namreč ni zaključil decembra 1941 z obsodbo in usmrtitvami: bolečino in trajne posledice, fizične in duševne, so občutili tudi drugi obsojenci. »Neizbrisna sled se je zarezala tudi v življenja njihovih najožjih sorodnikov in potomcev,» so še zapisali podpisniki pisma. Glede na to, da je danes nekaj ožjih sorodnikov žrtev političnega procesa še živih, je rana na politični in osebni ravni še odprta. Te osebe celo svoje življenje sobivajo s travmami, ki jih je neposredno povzročil fašistični proces. Aretacije, zaporne kazni in hišne preiskave v sklopu drugega tržaškega procesa so poleg duševnega trpljenja povzročile tudi premoženjsko škodo, marsikdo je bil ob službo.

Seveda je pozivu javnosti govor tudi o nepravičnosti drugega tržaškega procesa. Potomci spominjajo, da so zgodovinarji in sodstvo večkrat ocenili, da je bilo politizirano fašistično sojenje nepravično. »Kljub večkrat ponovljenim obljubam predstavnikov oblasti je na območju openskega strelišča dostojno in tiho negovanje spomina še vedno ovirano, zato nadaljnje odlašanje s preureditvijo območja žali spomin na vse žrtve,» so še ocenili podpisniki. V dopisu so se zahvalili društvom in posameznikom, ki negujejo spomin na žrtve, obenem pa obžalovali, da se napori civilne družbe za ureditev Parka miru doslej niso obrestovali.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.