»Stanje v Gazi je apokaliptično«

Objavam njenih poročil o desetletnih izraelskih kršitvah mednarodnega prava vsakič sledijo obtožbe o pristranskosti, podpiranju gibanja Hamas in tudi antisemitizmu. V Izrael nima vstopa, kar ji močno otežuje delo, ZDA pa so proti njej uvedle težke sankcije, zaradi katerih denimo ne more nikjer imeti bančnega računa. Zamrznili so ji premoženje v ZDA, kjer je do pred kratkim živela, preklicali so ji tudi vizum za vstop v državo, kjer biva njena družina.

Francesca Albanese je doslej analizirala več vidikov izraelske politike na zasedenih palestinskih ozemljih. Zbrala je primere kršitve pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe, nasilnega priporniškega in vojaško-policijskega sistema ter opisala življenje otrok v večni okupaciji. Včeraj je v Trstu prejela posebno nagrado Fundacije Luchetta, Ota, D’Angelo, Hrovatin za neutrudno opozarjanje na pravico palestinskih otrok do življenja.

Pred odelitvijo nagrade v gledališču Miela je pristala na intervju s tržaškimi mediji.

Nagrado Fundacije Luchetta ste prejeli za svoja prizadevanja pri razkrivanju kršitev pravic palestinskih otrok. Kakšno je otroštvo v Gazi in na zasedenem Zahodnem bregu?

Zelo sem počaščena, da sem prejela tako prestižno nagrado, ki dokazuje tako pomembnost mojega dela kot trpljenje palestinskih otrok. Za opis njihovega življenja obstaja angleški izraz unchilded, kar pomeni, da jim je odvzeto otroštvo in vse, kar je otroškega - od varnosti do brezskrbnosti. Vsega tega palestinski otroci nimajo, ker živijo v razmerah velike negotovosti, brez zaščite državnih oblasti, ker teh zaradi izraelske okupacije ni. Izpostavljeni so vsakodnevnim napadom izraelskih vojakov in judovskih naseljencev, aretirajo jih in zapirajo ter trpinčijo in posiljujejo. Na te nehumane prakse poniževanja v izraelskih zaporih se bom osredotočila v naslednjem poročilu.

Stanje v Gazi je zdaj apokaliptično. Izraelske sile so ubile najmanj 20.000 otrok, na stotine jih je bilo ubitih s streli v trup in glavo. Na tisoče je doživelo amputacije brez anestezije. V Gazi je bila prvič ustvarjena kategorija za opis statusa otrok, ki so ostali brez vsakršnega sorodnika.

Ali je z njimi po nastopu krhkega premirja sploh kaj boljše?

Intenzivno bombardiranje se je res končalo, vendar napadi se nadaljujejo. V tem trenutku večina od 1,9 milijona prebivalcev enklave živi v obupnih razmerah v šotorih, brez osnovnih higienskih pogojev, brez pitne vode, zdravil, hrane pa je le za vzorec.

Tržaška judovska skupnost se je ostro odzvala na podelitev nagrade, med drugim vas obtožujejo, da branite terorizem.

Ne čutim potrebe, da bi se odzvala na takšne polemike. Bolj me skrbi, da je njihov namen zasenčiti osnovno sporočilo - umiranje otrok v vojni. Res mi je žal, da mora fundacija, ki je doslej toliko naredila za otroke, to prenašati. Pri svojem delu ravnam strokovno, s pravnega vidika analiziram zgolj dejstva. Skrbi pa me, kako veliko ljudi palestinskih otrok ne zmore videti kot žrtve. Ta odsotnost empatije me plaši.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku