»Tu se udejanja koncept razumevanja med narodi«

Marco Gemelli je po študiju fizike v Rimu doktoriral iz matematike v Združenem kraljestvu. Več kot 20 let je delal na St George’s British International School v Rimu, ukvarjal se je tudi z izpopolnjevanjem učiteljev ter povezovanjem raziskav s šolsko prakso. Ob imenovanju za rektorja Jadranskega zavoda združenega sveta v Devinu je poudaril pomen dejavne vloge mladih v družbi. Mesec dni po začetku pouka še vedno spoznava svet gibanja zavodov združenega sveta (UWC), ki združuje več kot 85 tisoč maturantov 18 šol po celem svetu.

Gibanje UWC je nastalo iz upanja, da se lahko iz krize, takratne hladne vojne, ustvari boljši svet z izobraževanjem. Kako te teme razvijate v Devinu?

V Devinu se dogaja nekaj res neverjetnega, čudovitega. Več kot dvajset let sem delal na mednarodni šoli, zato so mi dinamike tovrstnih mednarodnih okolij blizu. Tu pa čutim pravo udejanjanje koncepta razumevanja med narodi. Tu mladi tudi bivajo in imajo zato več priložnosti, da razumejo, kaj pomeni živeti skupaj. Ne gre torej za to, da o sožitju govoriš, tu ga vsak dan izkusiš in vedno znova vzpostavljaš.

Kako konkretno?

Na najrazličnejše načine. Dijaki sami organizirajo in vodijo pobude o temah, ki so povezane z vojnami, pozabljenimi konflikti, enakostjo, feminizmom, mirom ... in pri tem so zelo zagnani. Seveda pa želimo biti realistični glede vpliva gibanja UWC na svet. Šole obstajajo že desetletja in vojne še vedno razsajajo. Upravičeno se zato sprašujemo, kakšen je naš vpliv? Menim, da je v tem, da izobrazimo ljudi, ki so bolj ozaveščeni in svoj način razmišljanja ter vrednote nato prenesejo v odločitve, morebiti tudi v odgovorne vloge.
Seveda ne mislimo, da bodo vojne prenehale samo zato, ker mi govorimo, da jih ne bi smelo biti. Vsak lahko prispeva širšemu in lokalnemu okolju. To je nujni pedagoški optimizem: ne pomeni biti naiven, temveč idealističen, treba pa je vztrajati pri delu.

Kako pa poteka izobraževanje za mir?

Začeti je treba pri obvladovanju konfliktov v skupnostih, katerih del smo. V vsaki organizaciji obstajajo napetosti: vloge, pristojnosti, različna pričakovanja in osebnosti, razmerja moči, neenakosti. Če želimo govoriti o miru »zunaj«, se moramo vprašati, kako rešujemo konflikte »znotraj«. Konflikti so neizogibni. Vprašanje je, kako jih obvladujemo.

Kaj bi lahko naredili za to, da bi se šola še bolj povezali tako z italijansko kot s slovensko skupnostjo? Povezanost z domačini je odvisna tudi od poznavanja jezika ...

Od vseh dijakov zahtevamo, da za dodatni predmet izberejo italijanščino, sistematično učenje slovenščine bi bilo lepo, ampak verjetno preveč, ker že tako imajo predmet več od ostalih dijakov UWC po svetu. Ker se dijaki učijo tudi drug od drugega, si predstavljam, da znajo tudi kakšno besedo v lokalnem narečju.

Kaj pa, če bi se vsak dijak naučil denimo deset slovenskih besed? In morda tudi vi? To bi bilo lepo znamenje spoštovanja.

To bi bilo smiselno, saj tudi majhne geste lahko pomagajo v okolju, kjer pogosto obstajajo vzporedne skupnosti, ki živijo druga ob drugi, ne da bi se zares povezale. Rekli so mi tudi, da bi se moral naučiti tržaškega narečja in furlanščine. Rad imam jezike, ampak tega je zdaj že preveč. Deset slovenskih besed do junija pa je uresničljiv cilj!