Torek, 07 februar 2023
Iskanje

»Tudi v življenju imaš vzpone, spuste, planote«

Elia Caldarola, študent iz Briščikov, prekolesaril 4000 kilometrov

Trst |
8. sep. 2022 | 18:21
Dark Theme

»Potovanje s kolesom je metafora življenja. Na svoji poti srečaš planote, vzpone in spuste. V življenju imaš umirjena, težja in lažja obdobja, a vse je treba premostiti z istim pristopom, prepričani v to, da bo po vzponu vendar čas za spust. Planote pa naj bodo obdobje razmišljanja in iskanja samih sebe.«

Tako modro razmišlja 23-letni Elia Caldarola, ki ima za sabo svoj prvi kolesarski podvig. Iz domačih Briščikov se je odpravil v Lizbono in prekolesaril 4000 kilometrov v 36 dneh. Srečal je najrazličnejše ljudi in se nagledal lepih razgledov od Jadrana do Tirenskega morja, čez Pireneje do Atlantskega oceana. Elia ni strasten kolesar, zaljubljen pa je v naravo in prisega na okolju prijazno mobilnost. Študent ekologije podnebnih sprememb na tržaški univerzi in vrtnar želi svoje profesionalno življenje posvetiti goram.

Tako dolga pot zahteva dober trening, a kot pravite, niste kolesar. Kako ste se ustrezno pripravili?

Veliko hodim. Pred časom sem se podal na pot in prehodil 200 kilometrov v osmih dneh, od Sappade (Plodna) do Bocna. Želel sem si nadaljevati, a zaradi poškodbe na tetivi sem moral domov. V glavnem pa vsak dan hodim in prehodil sem številne gorske poti v Furlaniji - Julijski krajini. Že tri leta redno plezam in pozimi smučam. Preden bi se podal na pot, sem se sicer odpravil na krajše kolesarske izlete. Prepričan sem, da je tako potovanje primerno za vsakogar, tudi za manj trenirane osebe, ki lahko kolesarijo počasneje. Osebno pa sem se v prvem delu potovanja, po italijanskih nižinah, dobro pripravil na francoske vzpone in španske planine. Vsak dan sem skrbel zase in za svoje mišice s polurnim raztezanjem, brez katerega ne bi šlo.

Potovali ste sami, a ste na poti srečali marsikoga. Bolje sami ali v družbi?

Potovanje je neko iskanje samega sebe. V tišini lahko razmišljaš o svojih izbirah in istočasno v sebi dobiš motivacijo za obstoj in nadaljevanje svoje poti. Nisem imel nikogar, ki bi me spodbujal, samo svoje misli, kar mi je dalo veliko moči. Res pa je, da sem na poti srečal zanimive ljudi, od katerih sem se težko poslovil. V francoskih Pirenejih sem prespal pri paru, ki živi brez elektrike ali drugih umetnih energij. Preživljajo se s svojimi pridelki, gojijo domače živali in proizvajajo med. Zelo sta me prevzela in njun način življenja je v skladu z mojimi življenjskimi načeli.

V severni Španiji sem pet dni kolesaril s Pascalom. Ko sva se v Pamploni pozdravila, sem bil potrt, ker mi je pot v samoti naenkrat postala težja. Zato sem razmišljal, ali bi se podal na Jakobovo pot, kjer je veliko romarjev, s katerimi bi lahko delil izkušnje, ali na obalno in bolj samotno stezo. Odšel sem na ocean, kjer sem bil spet sam in več dni kljuboval močnemu vetru.

Nazadnje pa sem na Portugalskem srečal Petra, nemškega anesteziologa, ki se je pri 55 letih odločil, da prekolesari dober del Evrope. Ko sem ga spoznal, sem takoj razumel, da je starost le neka namišljena številka, ki bolj malo vpliva na fizično stanje, če v sebi nosimo pravo energijo.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava