V drugi polovici devetnajstega stoletja, v času po pomladi narodov, je tudi tržaško okolje prevzela mrzlica časopisnega tiska: v obdobju, ko je svoje delovanje pričelo in končalo več časnikov, je izstopala Edinost. Ta časopis je spremljal slovenske Tržačanke in Tržačane kar petdeset let, vse dokler ga ni ukinil fašizem. Najprej je izhajal dvakrat mesečno, nato pa dnevno vse do prisilnega fašističnega zaprtja
Stopetdeseto obletnico ustanovitve Edinosti so, na pobudo Narodne in študijske knjižnice ter krožka Krut, obeležili v četrtek, 15. januarja. Srečanje, ki sta ga vodila zgodovinar Štefan Čok ter knjižničarka Alenka Hrovatin, je potekalo v prostorih knjižnice v Ulici svetega Frančiška.
V Trstu več tiskanih medijev
Predavanje zgodovinarja je poudarilo ključno vlogo, ki jo je Edinost imela za svoj čas in naš prostor nasploh. Da bi to bolje predstavil občinstvu, je Čok opisal družbeni in zgodovinski kontekst, v katerem se je porodila ideja za začetek izdajanja tega časopisa: »V absolutističnem cesarstvu ni potrebe po informativnem političnem časniku, saj prebivalci države niso državljani, temveč podložniki,« je začel Čok. Pomlad narodov je torej predstavljala prvo priložnost, da bi se ideje širile s časopisjem. Ta potreba, ki se je začela v osrčju cesarstva, na Dunaju, se je kmalu razširila do Trsta.
Po avstrijskem vojnem porazu leta 1866 in ustanovitvi Avstro-Ogrske je bilo v Trstu opaziti več novih tiskanih medijev. Med njimi je Štefan Čok naštel italijanski Il cittadino ter slovenska Ilirski Primorjan in Tržaški ljudomil, obenem pa poudaril pomembno razliko: »Italijani so takrat že imeli dnevnike, ki so izhajali vsak dan, medtem ko jih Slovenci še nismo imeli. Posledično je jasno, da se tudi v tisku spremembe ne dogajajo z enako hitrostjo.«
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku