Večmesečni molk ni dober znak ...

Ob epidemiji bo leto, ki je za nami, ostalo v tržaški zgodovini zapisano tudi kot leto zaprtja škedenjske železarne, točneje njenega plavža in koksarne, ter podpisa programskega sporazuma za nov razvoj tega območja z ohranjanjem zaposlitvene ravni. Od takrat je minilo že več kot šest mesecev, v tem času pa se skorajda nič ni premaknilo, če izvzamemo pospešeno podiranje in razstavljanje zaprtih objektov za širjenje logistično-pristaniških dejavnosti. Neizpolnjene obljube pa se kopičijo in vse bolj skelijo, zlasti tiste, ki zadevajo delavce na čakanju. Teh je danes približno 260 in nanje so včeraj dopoldne tržaškega prefekta Valeria Valentija znova opozorili sindikalni zastopniki delavcev.

»Pospešek, ki ga mi zasledujemo, je tisti, ki gre v smer ponovne industrializacije območja škedenjske železarne, ki vključuje vlaganje v proizvodnjo jekla v valjarni, v centralo in pomol, se pravi v vse, kar bi dovolilo delavcem, da se povrnejo v proizvodni proces. Na to smo opozorili prefekta in na to opozarjamo kajpak tudi Deželo Furlanijo - Julijsko krajino in ministrstvo za gospodarstvo ter seveda družbo Arvedi, s katero si želimo soočanje glede industrijskih načrtov. Odgovorov pa ni od nikoder in tišina nas bega,« je zbrane delavce na Velikem trgu nagovoril Antonio Rodà (Uilm Uil).

Srečanje s prefektom pa, kaže, je le zagnalo ustavljeno kolesje in zagotovilo zasedanje omizja za železarno, in sicer v torek, 19. januarja, ob 15. uri ob prisotnosti ministra za gospodarski razvoj Stefana Patuanellija. Takrat bomo lahko končno izvedeli, katere so resnično načrtovane naložbe in v kolikem času jih nameravajo izvesti – takrat bo torej jasno, kdaj bodo delavci znova na svojem delovnem mestu.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.