Zadnji dan festivala Slovencev v Italiji je postregel z zanimivim srečanjem z enim najuspešnejših slovenskih pisateljev, režiserjem, dramatikom in kolumnistom Goranom Vojnovićem ter Tržačanko Federico Marzi, avtorico romana La mia casa altrove in nagrajenko razpisa Foruma Tomizze Lapis Histriae. V pogovoru z Martinom Lissiachom sta gosta Slovenskega kluba, Narodne in študijske knjižnice ter založbe Bottega Errante na Borznem trgu spregovorila o odnosu do Trsta, domovih in »domovih drugje«, spominu in zgodovini. Izhodišče za pogovor sta bila njuni deli, prvenec La mia casa altrove in roman Figa, ki obravnavata dediščino druge polovice 20. stoletja na območju Severnega Jadrana. Oba tketa zgodbe prisilnega zapuščanja domov, povojnih nasilij in vztrajnega ali trdoglavega iskanja dialoga z drugim.
Lissiach se je dotaknil njunih razseljenih literarnih likov. Zakaj se iz razseljenosti rojeva zgodba? »Po štirih generacijah sem jaz prvi, ki še vztraja tam, kjer se je rodil. Rodil sem se v priseljenski družini in to občutil. Seljenje je v meni, danes pa se v Ljubljani ne počutim kot priseljenec. Tam sem doma, je del moje identitete,« je začel Vojnović in ocenil, da je vsekakor današnji svet svet priseljencev - ljudje se selijo iz nujnosti, iz potrebe po boljšem življenju. »Nekoč je veljalo, da je dom tam, kjer so naše korenine, kjer smo se rodili. Danes ni tako - vezi, ki jih pletemo z določenim prostorom, so drugačne in odnos do doma se spreminja, vanj vstopajo novi ljudje in odnosi s kraji se krhajo,« je dejal.
»Za moje protagonistke ima beseda 'drugje' dvojni pomen. Drugje je kraj, ki je ostal za njimi, iz katerega so bile izkoreninjene, izbrisane in jim postaja vse bolj tuj. V romanu se lotevam prehoda iz drugje v nek drugi drugje, kjer so seveda tujke, vendar iščejo občutek domačnosti,« je pojasnila Federica Marzi. Zgodbo je postavila v Brišče, kamor se je leta 1955 iz Buj preselila Norina. V mikrokozmos, ki predstavlja izgubljenost in hkrati poskus iskanja pripadnosti in občutka domačnosti.