Ponoči ga tlačijo nočne more, velikokrat se prebudi, prepričan je, da kdo razbija po vratih njegove sobe. »Z glavo sem še v Savdski Arabiji, v zaporu, kjer so me mučili,« je v kavarni na Drevoredu 20. septembra pred dnevi potožil 39-letnik. Danes v Trstu, kamor je prispel po balkanski poti, dela kot zidar, v Italiji je dobil posebno zaščito in dovoljenje za prebivanje. Tarik ga bomo imenovali, pravega imena ni želel razkriti, saj je njegov brat še vedno zaprt v mestu Dammam, na obali Perzijskega zaliva. Brez vsakršne obtožbe je že šest let talec savdske politične policije mabahith. Žrtev montiranega procesa. »Človek v tistem kraju ponori,« je povedal sogovornik in pokazal konice prstov, kjer so ga rablji tresli z električnim tokom.
»Rodil sem se v skromni družini v pakistanski provinci Pešavar, na meji z Afganistanom,« je svojo pripoved začel Tarik, ki se je leta 2013 odpravil s trebuhom za kruhom v Savdsko Arabijo. Pridobil je vizum in dovoljenje za prebivanje v državi na arabskem polotoku ter se preselil v mesto Dammam. Tam je bil sedem let zaposlen v podjetju, ki se je ukvarjalo z upravljanjem človeških virov.
Bilo je tik pred izbruhom pandemije koronavirusa februarja ali marca 2020. »Okoli 1.30 so začeli razbijati po vratih. Ko sem jih odprl, je začelo padati po meni. Brat me je hotel braniti in stisnil pesti, kot bi se želel pretepati, a sem ga ustavil, ko sem videl pištole za pasom zamaskirancev na pragu. V arabščini sem jih spraševal, kaj želijo, odgovora nisem dobil.« Politična policija je aretirala vseh pet stanovalcev, jim zavezala oči in jih odvedla v neznano. En dan je sogovornik preživel na policijski postaji v Al Khobarju, nakar so ga odvedli v zapor za politične jetnike v Dammamu. Zadnjič se je zazrl v sonce. Ni ga več videl za leto in pol.
»Najhuje je bilo ponoči,« se je z grozo spominjal moški, »nikoli nisem vedel, kdaj bodo prišli pome. Ko sem trdno zaspal, so vdrli v celico, me vklenili, mi zvezali oči in me odvedli na mučenje.« Trikrat do petkrat na teden so moškega policisti pretepali, boksali v obraz, želodec in mednožje. Štiri, pet, šest ur. »Tudi elektriko so uporabili,« je pripovedoval, »na konice prstov so mi zavezali žice in spustili tok, da me je začelo zvijati in tresti.«
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.