Prijava
Dark Theme
Vsaka družina ima svoje zgodbe. Helena Trampuž, Tržačanka, ki živi v Križu, je z nežnim in spretnim peresom – no ja, tipkovnico – opisala zgodbo svojih prednikov. Pisala je za ozek krog ljudi. Škoda, kajti nekatere zgodbe ne govorijo le o njeni družini, ampak govorijo o vseh nas – Slovencih, Primorcih, Kraševcih, Brkincih, antifašistih. In mnoge zgodbe opisujejo svet, ki je izginil ali izginja.
Za koliko ljudi ste napisali to debelo brošuro, morda že knjigo, ki ste ji dali naslov Po sledeh naših prednikov – In še kaj?
Knjiga je izšla v 30 izvodih, samo za najožje sorodnike in protagoniste, ki nastopajo v njej. To so v glavnem prijatelji.
Zakaj ste želeli opisati družinske zgodbe?
Predvsem zato, da ne bi šle v pozabo. Drugi razlog pa je radovednost otrok. Otroci najprej spoznajo očeta, mamo, brate in sestre, nato nonote, tete, strice, bratrance in šele nato se začnejo zanimati za prednike. Z otroki svoje nečakinje sem sestavila majhen rodovnik. Sestavili smo ga skupaj in ugotovila sem, da jih je to zelo veselilo.
Vam je bilo kdaj težko, ko ste pisali o prednikih?
V bistvu ne.
Pišete, recimo, da je bila prababica Helena telesno onemogla, pa je vseeno zanosila, ker je praded Moro za vso silo želel dobiti moško nasledstvo. Helena je ob porodu umrla, ravno tako v mukah rojena dvojčka.
Res je bilo tako. Sem pa to hotela zapisati, da ne bi šlo v pozabo.
Pa se vas ta zgodba ni dotaknila?
Morda se me je, ko so mi jo povedali. Takrat sem bila še zelo majhna ali zelo mlada. Zdaj pa sem vse pisala, kot bi pisala kroniko.
Kočljiva zgodba je tudi dvom, čigav otrok je bila vaša mama Marija. Rodila se je med prvo svetovno vojno, ko je bil vaš nono Toni na fronti. Pišete, da je nona zmeraj zatrjevala, da je bila vaša mama spočeta med kratkim dopustom očeta, a dvom, da je bil pravi oče Tonijev mlajši brat Franc, je ostal.
Da, ostalo je tako.
Kako ste leta 2004, mnogo let po očetovi smrti, doživljali izid knjige Suha pašta, pesek in bombe (La guerra di Bruno v italijanskem prevodu, 2015), ki je nastala na podlagi dnevnika, ki ga je pisal vaš oče med drugo svetovno vojno?
Zelo občuteno. Dnevnik sem prvič prebrala, ko je oče že umrl. Marsikaj bi ga rada vprašala, a je bilo seveda nemogoče. Ko sem prebirala dnevnik, sem ugotovila, da je bil pravzaprav namenjen meni. Ne bom rekla, da me je to prizadelo, je pa to gotovo bil poseben občutek. Menila sem, da je dnevnik vreden objave. Dolgo sem iskala koga, ki bi dnevnik prebral. Že moj oče ga je dal nekomu, pa se je temu zdel nezanimiv. Ko pa sem se v devetdesetih slučajno udeležila predavanja, pri katerem je sodelovala zgodovinarka Marta Verginella, se mi je ona zdela pravšnja ... Dnevnik je prebrala v rokopisu in ga je nato res lepo knjižno obdelala. Pred leti sem očetov dnevnik tudi v celoti pretipkala in dala tiskati 13 izvodov samo za družino.
Zelo dragoceno pričevanje je tudi dnevnik, ki ga je vaš stric Stanko pisal v Buchenwaldu.
Hranila ga je moja sestrična Mila, ki je živela v Vidmu. Obiskovala je italijanske šole, zato ni govorila slovensko. Ta dnevnik mi je njena družina dala pred nekaj leti, naj ga malo obdelam. Prepisala sem ga in ga potem tudi objavila v Primorskem dnevniku.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.
