Zbijanje krogel na balinarski stezi je zadnjič odmevalo 11. marca

Najbrž ga vzdolž meje ni človeka, ki bi se veselil njene ponovne vzpostavitve. Zgodbe o prisilnem vzdrževanju odnosov le po telefonu, o upanju in medsebojnem bodrenju, češ da bo kmalu vse mimo, so si seveda podobne, vsaka pa je za tistega, ki jo pripoveduje, zelo osebna in občutena. Tokrat smo poizvedovali po zgodbah z repentabrskega konca, pravzaprav smo segli tudi še malo dlje.

RAZDELJENA SKUPNOST

Zadnjič je zbijanje krogel na repenski balinarski stezi Pod rupo odmevalo 11. marca, potem je prepoved prehajanja mejne linije utišala tudi to. »Balinarji Razvojnega združenja Repentabor že nekaj let trenirajo pri nas v Repnu. Kdo ve, če jih bomo kmalu spet dočakali,« namigne Repenka in predsednica KD Kraški dom Vesna Guštin, ki daleč najbolj pogreša vsakodnevno prehajanje meje in stike s prijatelji.

»Prva postavka našega društvenega statuta je druženje in sodelovanje s sosednjo Občino Repentabor - naše osnovno delovanje je torej tačas onemogočeno. Imamo zbor, ki ga sestavljajo pevci s te in one strani meje, tako da ne moremo peti. Imamo balinarsko sekcijo, ustrezno stezo pa v Repnu. Imamo dramsko skupino, katere člani smo prav tako igralci z obeh strani, pa še krožek ročnih del, za katerega velja isto. Primorani smo bili vse prekiniti, tudi če bi pri nas v Sloveniji vse kmalu steklo, nam ne bo mogoče nadaljevati,« potoži Bojana Vidmar, dolgoletna predsednica Razvojnega združenja Repentabor iz Dola pri Vogljah. »To je društvo, mi ga imenujemo kar združenje, ker združujemo ljudi - vse sekcije delujejo na združevanju ljudi z obeh strani meje,« pojasni sogovornica in doda, da so na vsaki prireditvi, pohodu, predstavi navzoči ljudje z obeh strani meje.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.