Že od malega je sanjala o gledališču

Že izpis imena, Marcela, izdaja špansko, točneje v tem primeru argentinsko poreklo. Pravzaprav je bil njen oče Tržačan, ki se je izselil v Argentino, mati pa se je rodila v Argentini libanonskim staršem.

Mlada Marcela se je odločila, da očetova domovina, postane njen novi dom.

Iz Argentine v Italijo: kakšen je bil ta prehod? In izbrali ste Trst iz družinskih razlogov?

Po maturi sem se odpravila v Italijo s končnim ciljem v Trstu. Bolj kot dejstvo, da je bil oče Tržačan in sem mesto že poznala, je na mojo odločitev vplivalo dejstvo, da je v Trstu, na Sissi (Mednarodna podiplomska šola, op. ur.), študiral moj brat. Moja študijska izbira je šla v povsem drugo smer, oba brata sta znanstveno orientirana, medtem ko sem sama že od malega sanjala o gledališču. Glede prehoda iz Južne Amerike v Evropo, iz Argentine v Italijo, pa moram povedati, da je bil travmatičen, kot so vse bliskovite spremembe. Izseliti se, pa čeprav gre za tvojo odločitev in ne za prisilo, kot je bila za moje stare starše po mamini strani in za očeta, je vselej boleča.

Vsekakor vam je Trst pokazal predvsem prijazno lice in tržaška univerza še posebej?

Lahko rečem, da so me pred 35 leti sprejeli s simpatijo. Na univerzi sem na začetku bila v težavah zaradi jezika, ker italijanščine nisem povsem obvladala, kot to zahteva univerzitetni študij. Sicer pa sem se v novo okolje hitro vživela: prvo leto univerze je za vse nov svet, ki ga moraš šele odkriti, tako da sem bila v dobri družbi. In zato tudi nestrpnosti nisem občutila: s kancem grenke ironije povedano, imam pravo barvo kože in po videzu nikakor ne izdajam, da prihajam iz Južne Amerike.

Po značaju sem zelo odprta, vedela pa sem, da Tržačani niso vselej taki: gre za ljudi, ki so živeli ob začrtani ali namišljeni meji, morali so se ali so mislili, da se morajo braniti, tako da se vsem, ki niso domačini, ne odprejo takoj. Vendar pa Trstu in Tržačanom morje ponuja odprtost in sili k dialogu. Glede tržaške univerze pa moram s ponosom povedati, da so me zaprosili za tekst himne ob stoletnici ustanove, ki sicer uradno sodi v leto 2024, vendar jo bodo obeležili novembra letos. Naloga ni bila lahka, saj je bilo treba v treh kiticah povzeti vse, kar je bilo nujno povedati. Ob tem pa sem zelo zadovoljna, da so nekateri študenti za svoje diplomske naloge izbrali moje gledališke projekte. Ob zadoščenju, da mladi poznajo tvoje delo, je pri tem zame pomembno to, da spoznam njihov pogled.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.