»Želela sem si neposreden stik z žrtvami in pričami«

Zgodba Marie Velikonja, upokojene pravnice in nekdanje agentke ameriškega zveznega preiskovalnega urada (FBI) iz Washingtona, prepleta izjemno poklicno pot z globoko družinsko zgodovino. V svoji karieri se je srečevala z delovnimi izzivi v izrazito moškem poklicu ter uspešno usklajevala zahtevno vlogo agentke in matere. Danes pa se poleg pisateljevanja posveča tudi glasbi in igranju flavte. Občasno tudi sodeluje z revijo Mladika. Nekdanja agentka FBI nam je v angleščini razkrila, kaj prinaša delo na tako odgovornem položaju.

Kako ste postali agentka ameriškega zveznega preiskovalnega urada FBI?

Zanimala me je kariera v mednarodnih odnosih. Odraščala sem v Bellevueju (rojstnem kraju ustanoviteljev Microsofta), po študiju prava na Univerzi v Washingtonu in v Tacomi pa sem postala ena izmed državnih tožilk v Seattlu. Čeprav v študiju gospodarskega prava nisem uživala, sem oboževala kazensko in mednarodno pravo ter delo tožilke na sodišču. Pisarniško delo me ni osrečevalo, saj sem si želela neposreden stik z žrtvami in pričami ter ukrepati pred sodiščem. Zato sem prestopila k FBI.

Vedela sem, da je bil moj ded Narte Velikonja po krivem obsojen na smrt. Poleg tega me je oče Jože spodbujal, naj postanem zvezna agentka. Vzrok za njegovo spodbudo sem spoznala šele pozneje; med letoma 1941 in 1945 je tudi sam opravljal podobno službo kot član tajne obveščevalne mreže, ki je za Britance zbirala podatke o Nemcih. Le za las se je izognil usodi številnih sodelavcev, ki so bili zaprti ali usmrčeni.

V devetdesetih letih ste preiskovali vojne zločine v Bosni. Kako ste s svojim znanjem kot pravnica prispevali k preiskavam?

V Bosno so takrat poslali dvajset izkušenih Američanov, torej vrhunske tožilce in zvezne agente. Izbrali so le izkušene ljudi, da bi ustanovili Mednarodno sodišče za vojne zločine, ki so ga ZDA takrat podpirale.

Vedeli so, da bo projekt zavrnjen, če v letu dni ne bo rezultatov in da v Evropi potekajo pravni postopki še kar počasi. Zato so poslali izkušene Američane, ki niso potrebovali navodil. Ko smo prišli v Haag, smo pregledali in dopolnili pravilnike ter se takoj lotili zahtevnega dela. Kot vodja nekaterih preiskav sem natančno vedela, kako naj te potekajo. Vsi v ekipi smo bili taki.

Ste v poklicu, ki ne dopušča napak, tudi kaj zgrešili?

Razen manjših napak si večjih spodrsljajev nismo mogli privoščiti, saj bi to pomenilo konec kariere.

Kaj pa trenutno raziskujete?

Pred kratkim sem začela pisati serijo tridesetih pravnih prispevkov za slovensko vlado. Prvi krajši strokovni članek je pred tedni že izšel v reviji Pravna praksa. O drugi svetovni vojni namreč kroži veliko mitov, zato želim na podlagi mednarodnega prava razjasniti osnovne pojme.

Nekateri članki bodo izšli v revijah, druge pa bom objavila sama. Pripravljam tudi spletno stran, na kateri so besedila prosto dostopna bralcem (na povezavi planincapress.com).

Po predavanju v Ljubljani pa sem na pobudo Blaža Babiča začela sodelovati v njegovi oddaji na platformi X in YouTubu. Posnela sva že pet enournih epizod v angleščini, ker slovenščine ne obvladam na strokovni ravni. Odziv je za zdaj odličen, saj naju je spremljalo že kar pet tisoč ljudi.

V današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.