Zgodba deportiranke Savine Rupel ganila številno občinstvo

Naposled, ob koncu gledališke predstave Savina Rupel. Madre a Ravensbruck, so imeli vsi rosne oči. Domači gledalci, ki so v nedeljo do zadnjega kotička napolnili dvorano Kulturnega doma Prosek-Kontovel, da bi si ogledali gledališko predstavo o trpki, strahotni življenjski zgodbi njihove v nacistično taborišče deportirane rojakinje, in gledališčniki iz oddaljenega Barija, ki so kruto zgodbo zelo spoštljivo in z velikim srcem postavili na oder. Petminutni aplavz je združil ene in druge, in tudi Savino, ki je z mlade fotografije na platnu na dnu odra zrla v ta njen najnovejši čudež.

Predstavo je uprizorila amaterska gledališka skupina Il Teatrino della Colonna iz Barija. Uvod je bil udarec v želodec. »Imenujem se Danilo, prišel sem na svet, a za svet jaz ne obstajam,« je bilo slišati v temi. Danilo je bil sinek, ki ga je Savina povila v mrazu koncentracijskega taborišča v Ravensbrucku 14. februarja 1945 in je po dveh tednih izdihnil. Savina – do solz občuteno jo je odigrala avtorica gledališkega besedila Anna Maria Damato - je bila proseška cvetličarka. Tržaški fašist ji je s pendrekom grozil, ker je prodajala cvetje v slovenščini. Ko so esesovci prijeli brata Ivana, je tako vztrajno zahtevala njegov izpust, da je prepričala nemškega majorja Josepha Kettnerja (»neprijetno vlogo«, kot jo je sam poimenoval, je odigral Aldo Fumagalli). Podobno ji je uspelo rešiti tudi zaročenca Giacoma, je med posameznimi prizori z njenim glasom pripovedovala Cristina Angiuli. Novembra 1944, dan pred napovedano poroko, so jo aretirali, da je – po efektni zamisli režiserke Monice Angiuli - beli poročni pajčolan v trenutku zamenjala črtasta obleka deportiranke.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.