ŽPZ Ivan Grbec po 46 letih sklenil svojo pevsko zgodbo

Nazadnje so skupaj zapele doma v Škednju, na zaključnem glasbenem večeru Pozdrav poletju. Bilo je 7. junija letos. Tistega večera se je v družbi prijateljev - pevcev iz Postojne in Lovrana - zgodba Ženskega pevskega zbora Ivan Grbec zaključila. Po 46 letih neprekinjenega petja je zbor namreč sklenil svojo bogato pot.

»Pevk je bilo nazadnje premalo, pa tudi glasovi niso več to, kar so nekoč bili,« sta z nasmehom in kančkom nostalgije zaupali Laura Sancin in Mariuccia Bradassi, ki sta v zboru peli vse od ustanovitve 8. marca 1980 pa do zadnjega dne; ob njiju je v pevskih vrstah ves ta čas zvesto vztrajala tudi Marisa Grilanc. V društvenih prostorih, kjer so se ob ponedeljkih oz. sredah zvečer vestno srečevale na vajah, sta pred fotografijami obujali spomine na nepozabne trenutke in srčna doživetja z dolge pevske poti.

»Zbor je nastal na pobudo skupine žensk in deklet, ki smo želele praznovanje osmega marca - dneva borbe za ženske pravice in dneva skupnega veselja - obogatiti s slovensko pesmijo. Tako smo Škedenjke leta 1980 ustanovile pevski sestav, ki je izviral tudi iz želje in potrebe po združevanju naprednih žensk obeh tu živečih narodnosti,« je povedala Laura. »Med seboj smo se v tej mestni četrti vse poznale, večina nas je imela otroke v šoli. Zakaj ne bi ustanovile zbora, sem si takrat rekla in s prijateljico Tatjano sva začeli vabiti pevke.« Glas se je hitro razširil in zbralo se je kar dvanajst pevk. Pod vodstvom domačinke Marte Verk Volk so naštudirale nekaj pesmi in nastopile na prazniku žensk v škedenjski kinodvorani.

»Sprva sem vabilo v zbor odklonila, potem pa so me prepričale in tu sem ostala do danes,« se je hudomušno spominjala Mariuccia. Po osmem marcu so se vaje nadaljevale in sledili so si novi nastopi. Sestav je skozi desetletja spreminjal svojo podobo - pridružile so se nove pevke, druge so se umaknile. »V določenem trenutku nas je bilo celo petindvajset.« Že leta 1981 so nastopile na reviji Primorska poje, kar je preraslo v vsakoletno tradicijo. Vzporedno so obiskovale pevske seminarje in intenzivne vaje, zato se je zbor iz leta v leto razvijal tudi glasbeno in kakovostno.

Zbor je prvih pet let vodila Marta Verk Volk. Za njo je dirigentsko palico prevzela Boža Hrvatič, ki je z zborom ostala deset let. Pevke se tistega obdobja spominjajo kot izredno prisrčnega in uspešnega, saj so veliko nastopale, ob petju pa so tudi plesale. Nazadnje je zbor štirinajst let vodila Silvana Dobrila.