Trojčki v mestu vrtnic, priče različnih časov

Pred 62 leti sem stal prav na tem mestu, kjer sem posnel priloženo fotografijo. Stal med cipresami in topoli, na trati, kjer je tu pa tam ležal obdelan kamen, ostanek nekdanjega pokopališča. Stal pred zgradbo, ki so ji takrat rekli frnaža in jo še kdo pozna pod tem imenom: bila je dotrajana in zanemarjena. V spodnjem prostoru so kasneje odprli trgovino z električnim materialom, zgoraj uredili nekaj stanovanj, zadaj pa postavili barako, nekakšno kuhinjo.
Po sklenitvi mirovne pogodbe so na tem kraju zasnovali novo mesto, ki naj nadomesti izgubo Gorice, središče naravnega zaledja. Urbanisti, arhitekti, gradbeniki so se lotili uresničevanja zamisli takratnih politikov, državnikov in občanov, razočaranih zaradi krivične meje, a polnih volje in moči, da nadomestijo izgubljeno. Uresničevati so začeli politično odločitev v še danes vidnih besedah ob maketi pred skupščino: »Zgradili bomo nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj kar bo sijalo čez mejo ...« Delovne brigade so si zavihale rokave. Njihovo delo so nadaljevali in nadgradili. Postopoma in vztrajno. Tako »palček«, nekdanja frnaža, danes govori o preteklosti, palača Hit, ki stoji za njim, o hitri rasti mesta, dograjena in že letos vseljiva palača Eda v ozadnju, imenovana po letalu pilota Edvarda Rusjana, ki ima spomenik tik palače, pa predstavlja višek ustvarjalne sposobnosti. Tako palača Eda morda že postaja ikona mesta vrtnic.
Njegov neverjeten vzpon ni ostal neopazen. Nanj je prejšnji mesec opozoril grof Attems, ki je za nekaj dni s Koroške prišel na obisk v Gorico. Rekel je, da Gorica nazaduje, Nova Gorica pa napreduje. Zaradi te izjave je v Gorici završalo.Začeli so izpodbijati njegovo izjavo in poudarjati, kako prav sedaj postaja lepša. Lahko bi se polepšala že pred desetletji, ko je imela milijonsko množico nakupovalcev in so imeli prodajalci milijardne dobičke. Toda to je že druga, zastarela zgodba.
Gorazd Vesel