Misija: branimo žrtve

»Hvala, ker vas to zanima«. S temi besedami je dijake slovenskega višješolskega centra v Gorici nagovoril Tomo Križnar, humanitarni delavec, dokumentarist, pisatelj, popotnik in borec za najosnovnejše človekove pravice. Križnar je v javnosti zelo znana osebnost, predvsem zaradi svojega zavzemanja za staroselce na območjih Sudana in zaradi seznanjanja javnosti z zločini, ki se dogajajo v teh pokrajinah, katerih skupno značilnost je ta, da so bogate s surovinami. Dijake višješolskega centra je obiskal ravno pred ponovnim odhodom v Sudan.
»Naša in tudi vaša misija mora biti ta, da na planetu branimo žrtve. Teh je bilo v pretekelosti veliko, danes pa jih je še vedno ogromno, predvsem v določenih predelih sveta, ki so pravi žrtveniki« je opozoril Križnar. »V najhujše žrtvenike, kot so Sudan ali podrobneje Darfour, nobeden ne hodi, o njih nobeden ne piše in ne poroča, saj nobeden noče govoriti o žrtvah, ki so potrebne, da je svet tak kot ga poznamo mi, ki udobno živimo«. S temi besedami se namreč Križnar nanaša na današnjo zahodno družbo, ki Afrike ne izkorišča več zaradi sužnjev, saj danes »ne rabimo ljudi«, ampak zaradi surovin, s katerimi so tamkajšnja območja bogata.
»Svetovna združenja kriminalcev in multinacionalke postavljajo na čelo afriških držav vlade, ki delajo za naše interese, ne pa za interese Afričanov. Svet sloni namreč na dobičku, človeštvo pa je naravnano predatorsko. Če bodo Kitajci porabili toliko hamburgerjev kot Američani, bomo v naslednjih tridesetih letih izsušili Amazonijo,« je povedal Križnar, ki meni, da je na zahodu duhovno življenje »zastrupljeno«. »Čiste ljudi najdemo samo še v žrtvenikih, saj tam ljudje nimajo nič, niso pa podkupljeni. Te osebe nas lahko naučijo, da je smisel življenja nekaj več kot goli dobiček, oni nas še vedno vežejo na korenine človeštva. Ti ljudje trpijo zaradi našega sveta, a kljub temu še vedno verjamejo, da jim mi lahko pomagamo,« je še povedal Križnar, ki je nato dijakom predstavil tri videoposnetke, ki jih je sam posnel v Sudanu in v Nubskih gorah. Tu živijo ljudje v zelo hudih razmerah, če pomislimo, da na osnovni šoli mora skrbeti petnajst učiteljev za več kot sedem tisoč otrok. Po zaslugi Križnarjeve organizacije, so na teh področjih porazdelili več kot tisoč kamer, s katerimi lahko ljudje posnamejo krivice, ki jih trpijo.