Bunkerji niso bili namenjeni obrambi pred JLA

Zaporna pehota. Kaj je to? Sestavljajo jo vojaške pehotne enote namenjene zapori nekega prehoda, prelaza, več ali manj ozke doline. To ne pomeni, da jih Glavni štab namešča le na ozko prehodno območje, temveč jih lahko vkoplje v zračni črti tudi nekaj kilometrov daleč. Njihova naloga je povsem obrambna z namenom, da zadržijo nasprotnikove motorizirane ali oklepne enote, dokler se ne pripravi globinsko strateški protiudar.
Takšen je primer bunkerjev na Škofniku, zahodno od vrhovskega pokopališča. Italijanska vojska jih je zgradila, pravzaprav vkopala do petnajst metrov globoko v kraška tla v poznih '60 letih prejšnjega stoletja. Dvajset let prej je Italija vstopila v NATO pakt, zaradi česar je imela nalogo, da zavaruje ozemlje ob meji z Jugoslavijo. Slednja sicer ni bila v vzhodnem Varšavskem paktu, a tedaj so zahodni strategi ocenjevali, da bi oklepne enote Varšavskega pakta lahko v šestintridesetih urah prodrle z madžarske Puste skozi Prekmurje in čez Trojane, skozi Ljubljanska in Postojnska vrata do Panovca, kar pomeni, da bi uspele skozi Goriška vrata nadaljevati pohod v Furlansko nižino.
Jugoslavija je v istem času zaradi dogajanj v Čehoslovaški začela razvijati svojstveno vojaško zasnovo Teritorialne obrambe. Na Goriških vratih je prve oklepne transporterje imela v Ajševici, bataljon tankov v Vipavi, prvo trdno obrambno črto šele na grebenih okrog Postojne z oporno točko na Sv. Trojici, neprodorno trdnjavo pa v Bosni vključno s podzemnim letališčem. Od Rožne doline do Bosne pa premične partizanke enote v moči največ brigade. Skratka celoten sistem je bil obrambno zasnovan. Iz tega upravičeno sklepamo, da niso bunkerji na Škofniku bili namenjeni za obrambo pred JLA.
Včeraj so v Lokandi Devetak ob prisotnosti okrog sto poslušalcev pristojni predstavniki najprej obrazložili obnovitveni poseg, ki so ga prostovoljci opravili vrh Škofnika, zaradi česar bo odslej mogoč obisk in ogled vkopanih bunkerjev, sledil pa je vstop v železobetonska zaklonišča, spalnice, radarske opazovalnico, električno centralo, mitralješko kupolo in komandno središče s telefoni, biološkimi WC ter razkuževalnico proti kemičnim in atomskim zastrupitvam. Kuhinja ni bila predvidena. V primeru zaostritve razmer bi se vojaki zračnotesno zaprli in se hranili s suhimi obroki (Razione K). Okrog opazovalnice in petih drugih bunkerjev so bila predvidena minska polja.
Obiskovalce sta nagovorila pokrajinski predsednik Enrico Gherghetta in general v rezervi Pietro Maccagnano. Obnovitveni projekt se namreč vključuje v širšo zasnovo Kras2014+, katere pokrovitelj je goriška pokrajina. Predsednik je izrazil veliko zadovoljstvo nad opravljenim delom, ki je zahtevalo premoščanje tudi birokratskih ovir, pohvalil prostovoljce-bivše vojake in se zahvalil Fundaciji Goriške hranilnice za gmotno pomoč. Dopolnila ga je pokrajinska odbornica Donatella Gironcoli, ki je neposredno sledila obnovi. General Pietro Maccagnano je obrazložil značilnosti in namen opazovalnice, obrambnega mitralješkega gnezda ter celotnega sistema bunkerjev in utrdb od Trbiža do Trsta. No, tu se mu je nekoliko zareklo, kajti zaradi posebnega statusa nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja, Italija je tisto območje do Osimskih sporazumov uradno le upravljala, ni pa imela tolikšne suverenosti, da bi smela graditi vojaške objekte.
Pozdrav je gostom posredovala tudi sovodenjska županja Alenka Florenin. Poudarila je pomen ohranjanja spomina na zgodovinske dogodke in na različna pomnjenja. Skupaj z vsemi krajevnimi slovenskimi ledinskimi imeni, ki so posejani po Vrhu, je njen dvojezičen pozdrav bil poučen za poslušalce, ki so prišli tudi iz Veneta, Karnije in Pordenona. Otvoritveni obred z rezanjem traku je potekal tik nad vhodom v podzemne prostore. Sledil je ogled z uporabo čelad, kajti prehodi in hodniki so tako tesni, da spominjajo na one v podmornicah.