Strah, bolečina, lakota, mraz, obup, osamljenost

Dijaki slovenskih višjih šol iz Gorice, ki so se udeležili projekta Memobus 2016, so nam ob povratku iz Auschwitza poslali pričevanje, ki ga objavljamo v nadaljevanju:
»Strah in bolečina, lakota in mraz, obup in osamljenost. To so le nekateri izmed občutkov, ki so obdajali deportirance, ko so vstopali v koncentracijska in uničevalna taborišča. Taborišča smo videli s svojimi očmi, kljub temu pa vemo, da ne bomo nikoli mogli popolnoma razumeti trpljenja deportirancev.
Med obiskom taborišč Auschwitz in Birkenau so se vse stvari, ki smo jih slišali in se jih učili, vse, kar so nam povedali pričevalci, uresničile: slike, predmeti in resnični kraji. Ljudje, ki so postali le številke, so pridobili obraze in imena. Spet so dobili identitete, ki so jim bile odtrgane ob vstopu v taborišče. To je ena od stvari, ki nas je najbolj prizadela, nekaj, kar ljudje še vedno zlahka spregledajo: zapornikom niso odvzeli le njihove človečnosti, temveč so jim takoj po vstopu v taborišča odvzeli tudi dostojanstvo in jih poniževali do skrajnosti.
Med obiskom smo pomislili, kako so zaporniki ponoči in v mrazu molili, da bi preživeli in se vrnili domov. Taborišča niso le kup barak in ruševine, ampak resnično pričevanje, nekakšen most med preteklostjo in sedanjostjo. Organizacija Quarantasette-zeroquattro, ki nam je ponudila ta projekt, nam je zaupala jasno sporočilo: nove generacije imamo dolžnost, da se spomnimo na žrtve in na njihove zgodbe, a se moramo tudi truditi, da se napake preteklosti ne bi ponavljale.«