Vadbišče za golf je postalo polžja farma

V visoki kulinariki se tudi pri nas vedno pogosteje pojavlja posebna jed, ki jo Francozi imenujejo »escargot« in predstavlja v tamkajšnji tradicionalni kuhinji pravi užitek za sladokusce. Zamisel o gojenju polžev pa se je Eriku Raidi, 23-letnemu Goričanu, ki se je odločil za postavitev polžje farme, ni porodila med potovanjem v Francijo, ampak v pogovoru s starimi starši. »Nekega popoldneva sta mi dedka začela pripovedovati o svoji mladosti: spominjala sta se, da so bili polži, ki so jih v mladih letih pobirali po gozdovih, vir okusne hrane,« pravi naš sogovornik. Erik se je tako odločil, da bo najel zemljišče, ki se nahaja tik ob pevskem mostu na desnem bregu Soče in je v prvih letih tretjega tisočletja gostilo vadbišče za ljubitelje golfa.

Erik, z univerzitetnega študija si prešel na kmetijstvo. Kateri so bili razlogi za to odločitev?
Odločil sem se, da postanem kmet, ker je delo v stiku z naravo zame pravi užitek. Posebno sem navezan na domače kraje, tako da se mi je zdelo povsem logično, da začnem svojo prihodnost graditi v okolici rojstnega mesta. Ker pa ne izhajam iz kmečke družine, nisem razpolagal z utečeno kmetijsko dejavnostjo, zato sem se odločil, da se bom osredotočil na gojenje malih živali: gre namreč za obliko kmečkega dela, ki ne zahteva posebnih struktur ali velikih zemljiških površin. Zahvaliti se moram seveda družini, ki mi je od prvega trenutka dalje nudila neprecenljivo podporo.

Kje si se naučil tega poklica?
Gojenja polžev sem se naučil na tečaju, nato preko knjig in revij. Potrebna pa je praksa. Ko prideš prvič na teren si v bistvu novinec: seznanjen si s teorijo, realne okoliščine pa so vedno drugačne od tega, kar pričakuješ.

S kolikimi polži si začel?
Sprva sem nabavil kakih 400 kilogramov polžev. Imeli so izključno reproduktivno vlogo in so s časom zaradi stresa poginili. Druga generacija se je nato počasi privadila na teren, počutila se je »doma«, saj se je ne nazadnje tam tudi rodila. Od začetnih 400 kilogramov bi po nekaj letih optimalna produkcija lahko znašala dve do tri tone.

Celotni pogovor z Erikom Raido lahko preberete v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.