Bogata umetnikova zapuščina v katalogu

Na prvem novembrskem muzejskem torkovem večeru so na Gradu Kromberk predstavili posodobljen ponatis prvotnega kataloga podarjenih likovnih del Vladimirja Makuca, ki predstavlja najobsežnejšo zbirko umetnikovih del. Prvo izdajo je uredil Matjaž Brecelj leta 2010 in je obsegala popis avtorske zbirke, ki jo je osebno podaril umetnik svojemu rojstnemu kraju Solkanu in je obsegala 553 del: risbe, grafike, slike na platnu, kipe in slike na porcelanu. Po umetnikovi smrti pa je družina podarila še skoraj dvesto del manjšega formata, t.j. skic, študij, in zaključenih likovnih del: grafik, risb ter akvarelov.

Večer je povezovala Kristina Furlan, uvedel ga je direktor Goriškega muzeja Vladimir Perunčič, ki se je posebej zahvalil za generalno pokroviteljstvo pri izdaji knjige podjetju SENG Nova Gorica in Mestni občini Nova Gorica ter grafičnemu oblikovalcu, arhitektu Ranku Novaku, ki je tudi za to izdajo poskrbel za umetniško oblikovanje publikacije, zahvalil se je obenem prisotnim sinu umetnika in sorodnikom.

Kustodinja in umetnostna zgodovinarka Katarina Brešan, ki je uredila novo izdajo, je povezovala posege strokovnjakov, ki so prispevali svoje eseje in pomagali pri posodobitvi dokumentacije, predvsem dopolnitve biografskih podatkov ter seznama Makučevih razstav, ob slikovni projekciji edinstvenih likovnih del Vladimirja Makuca.

Tako poimenovano Makučevo leto ob umetnikovi stoletnici rojstva se je izteklo lani s postavitvijo petih razstav v Sloveniji in Italiji, letos pa obeležujemo desetletnico smrti z izidom kataloga, ki zaobjema popis vseh, preko sedemsto del, za katere skrbi Goriški muzej.

Umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar se je osredotočil na umetnikov vizualni svet, ki sloni na individualnih znakih, speljanih iz prvinskega likovnega izražanja, zlasti iz otroške risbe in umetnostne zgodovine, predvsem iz poznogotskih fresk iz Hrastovelj, ki jih je kopiral. Zaustavil se je pri poetiki njegovega izraza, ki vzpostavlja vez z njegovo kraško regijo, iz njene tradicije in kulture je namreč izbiral označevalce predklasičnega izvora mitologije zahodne civilizacije ter jim tako dal intimen in obenem univerzalen pomen. Narava in umetnost se v njegovem opusu srečujeta, a oblikovna identiteta ostaja klasična. Po ustvarjalnem bistvu je Smrekar označil Makuca predvsem kot grafika.

Grafika je bila njegovo bistvo

Umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik je pripravila več umetnikovih razstav, zato je pogosto obiskala Makučev atelje in posebej cenila umetnikovo igrivost, njegove domislice ter duhovitost. Tudi ko je uporabljal različne medije, je bilo opaziti, da je njegovo bistvo grafika. Nekateri motivi, s katerimi se je srečeval, ko je kot restavrator kopiral freske, so ga spremljali celo življenje. Med temi so: podoba žene v črnem, istrski vol z ukrivljenimi rogovi, zidki, vpisi v steno s sledovi, ki jih je zapisal čas kot so črke glagolice. Slišali smo dalje še o vplivih različnih okolij, med drugim tudi o izpopolnjevanju v ateljeju nemškega umetnika Frieländerja v Parizu in drugih študijskih potovanjih. Po letu 1963 pa se je umetnik posvetil predvsem restavratorstvu.

Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v eseju opisal svoje občutke ob podoživljanju likovnih del umetnika, ki ga je posebej cenil in katerega ustvarjanje ga je močno vznemirjalo. V magični moči njegovih del je prepoznal nekaj prvinskega in arhaičnega. V njegovih motivih je zaznal asketski pristop, kot bi iz njih odmevalo prazgodovinsko izročilo zemlje, ki jo je umetnik upodabljal. V motiviki stiliziranih, a vselej prepoznavnih istrskih ptic v solinah je prepoznal posebno poetiko. Ptice, ki stremijo v nebo, postajajo metafora hrepenenja in svobode. Makuc je v ta likovni svet vnesel kozmično razsežnost, ki je navdihnila tudi Milčka Komelja, da mu je posvetil svoje pesniške verze.

Pri drugi izdaji kataloga je bil dragocen doprinos umetnostne zgodovinarke Brede Ilich Klančnik, ki je pomagala pri posodobitvi s popisom novih podarjenih del in dopolnitvi biografske dokumentacije, življenjepisa ter seznama razstav. Obudila je spomin na postavitev nenavadne razstave v Monfortu v Portorožu, kjer so bili Makučevi kipi postavljeni v kupe soli ali mivke, vezanih na zadnje obdobje, ki ga je preživel na obali v solinah. Razstava je nato bila na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Posebej je spregovorila še o umetnikovih poslikavah na krožnike in keramiko. Poudarek je bil na darežljivosti družine, ki je poskrbela tudi za sicer manj obsežno donacijo grafik še galeriji Kostanjevice na Krki.

Sledil je ogled dokumentarnega portreta Vladimirja Makuca Risati brez meja, ki ga je ob umetnikovi stoletnici posnela Sara Švagelj.

Posodobljen katalog Makučevih del v zbirki Goriškega muzeja nam na 342 straneh ponuja celovit vpogled v umetnikov opus, ki se odlikuje po raznolikosti uporabljenih medijev in prepoznavnosti značilnih motivov iz mediteranskega ter kraškega okolja, predvsem ptic in elementov iz antične mitologije.