»Če se sporazumejo ljudje, bo to že lep dosežek«

Čez natanko eno leto - 366 dni, saj je letošnje leto prestopno - bosta Nova Gorica in Gorica postali Evropska prestolnica kulture. Iz ust soudeleženih pogosto slišimo, da bo to za čezmejni prostor pomenilo velik turistični priliv in odskočno desko za razvoj, ki bo trajal dlje od prestolniškega leta, med ljudmi pa niso vsi prepričani, da bo res tako.

Kaj menijo o projektu EPK in kaj bo od vsega tega kulturnega »vrtinca« ostalo, smo vprašali nekaj sogovornikov in sogovornic, ki delujejo na različnih področjih in ta prostor dobro poznajo.

Legendo slovenskega novinarstva, Novogoričana Ervina Hladnika Milharčiča, smo nagovorili na skupnem trgu obeh Goric. »Če kje, se ravno tu lahko vprašaš, kaj je Evropa. Gorici sta kraj medsebojne penetracije v najbolj plemenitem smislu besede, tukaj se srečata dva velika svetova, latinski in slovanski. Ta svetova lahko udobno živita v ignoriranju, lahko pa tudi »skočita v posteljo« in se nato iz te strasti rodijo otroci. EPK je lahko ta trenutek nenadne ljubezni in meni se to zdi privlačno,« pravi Milharčič. »Morda je ravno področje kulture tisto, kjer je najlažje najti skupen jezik, saj so kulturni tokovi izmenjave na neformalni ravni vedno obstajali. Bili so bolj učinkoviti od politike, ki je področje konfliktov,« ocenjuje Milharčič in nam zaupa spomine iz mladosti, ko je v Gorico hodil kupovat ameriške pesnike beat generacije, medtem ko mu je filmski kritik Sandro Scandolara nekoč pripovedoval, kako se je z Darkom Bratino podajal v Solkan na projekcije v Italiji prepovedanih filmov Brigitte Bardot. Milharčič si želi, da bi EPK za sabo pustil tudi nekaj materialnega, npr. obnovljeno Severno postajo, še zlasti pa »vezi med ljudmi«: »Če se sporazumejo ljudje, ki ne znajo jezika drugega, je to že lep dosežek. Če pa potem celo pridejo do spoznanja, da je razumevanje jezika drugega znak kulturne superiornosti in ne inferiornosti, še toliko bolje.«

V EPK vidi priložnost tudi Marco Plesnicar, direktor Državnega arhiva v Gorici. »To priložnost lahko Goriška izkoristi tudi za vzpostavitev novih in starih vezi, tistih, ki jih je leta 1947 prekinila meja. Kot zgodovinar in arhivar menim, da je treba preteklost upoštevati, toda ne v nostalgičnem smislu, temveč za obujanje korenin. Razmislek preteklosti zahteva resen in pošten odnos s strani vseh, polemike in volilno pogojene pristope je treba opustiti, čeprav gre upoštevati različne občutljivosti,« pravi Plesnicar, ki meni, da bi razni projekti lahko pripomogli k izboljšanju kakovosti življenja v našem prostoru, pri tem pa se je treba po eni strani izogibati propagandi - češ, vse bo dobro -, po drugi pa pregovornemu goriškemu »no se pol« (ne da se, op. ur.). »Upam, da se bo dalo v tem zadnjem letu združiti vse najboljše sile obeh mest ter sprožiti in dvigniti raven razprave. Po drugi strani je treba do goriškega ”no se pol” biti razumevajoči, saj je v zadnjih sto letih Gorica pretrpela veliko - dve vojni, preganjanja, prisilne priselitve prebivalstva ... Vse te grozote so pustile svoje sledi, zato ne čudi, da so ljudje tako nezaupljivi do prihodnosti. To ni krivda, je travma, ki jo je treba preseči. Morda bi k temu lahko pripomogel tudi EPK, zavedati pa se je treba problema,« zaključuje Plesnicar.

Kaj menijo o EPK, smo vprašali tudi režizerko Jasmin Kovic, dirigenta, pesnika in šolnika Davida bandlja ter Luiso Gergolet, direktorico NŠK.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.