Izkoriščanje do zadnje kapljice

Namakanje polj ima prednost, zaradi česar so začasno zamrznjena zakonska določila o ekološko sprejemljivem pretoku, ki ga morajo v Furlaniji - Julijski krajini rekam zagotavljati upravitelji namakalnih konzorcijev.

Spričo dolgotrajne suše je prejšnji teden predsednik deželne vlade Massimiliano Fedriga podpisal odredbo, ki določa nove, začasne kriterije za izkoriščanje vodnih virov; na podlagi sklepa se do preklica izrednega stanja zaradi suše lahko upravitelji namakalnih kanalov ne zmenijo za določila o biološkem minimumu in v nekaterih primerih vso vodo iz rek – do zadnje kapljice – namenijo namakanju. V kraju Zompitta v občini Reana del Rojale na podlagi omenjene odredbe vso vodo iz Tera preusmerijo v sistem kanalov, ki služi namakanju polj med Vidmom, Čedadom in Palmanovo. V primeru Soče se upravitelji namakalnih kanalov lahko izognejo spoštovanju določil o ekološko sprejemljivem pretoku vsakič, ko iz Solkana priteka manj kot 40 kubičnih metrov vode na sekundo. V resnici skozi solkanski jez spuščajo toliko vode vse manj pogosto; v zadnjih dneh več kot 40 kubičnih metrov vode priteka le po eno uro na dan, medtem ko ves ostali čas pretok znaša okrog 19 kubičnih metrov na sekundo, kar predstavlja kritično mejo, pod katero ni dovolj vode za namakanje in hkrati za zagotavljanje ekološkega minimuma. Z dežele sicer zagotavljajo, da bodo skušali zagotoviti minimalno količino vode v strugi Soče do Zagraja; če to ne bo mogoče, bodo sprejeli vse možne ukrepe za rešitev rib.

Z odločitvijo dežele Furlanije - Julijske krajine in raznih drugih italijanskih dežel, da se zaradi suše začasno zamrznejo zakonska določila o ekološko sprejemljivem pretoku rek, se nikakor ne strinjajo okoljevarstveniki iz zveze Legambiente. »Povsod po Italiji je treba poskrbeti za gradnjo novih sistemov za kapljično namakanje, po zaslugi katerih je poraba vode manjša. Poleg tega že več let zahtevamo, naj se kmetijstvo odreče kulturam, ki za rast potrebujejo veliko vode,« poudarjajo okoljevarstveniki, ki seveda mislijo zlasti na koruzo, s katero so posejana številna polja tudi na Goriškem.

Okoljevarstveniki se zgražajo tudi nad nenadzorovanim izkoriščanjem vodnih virov za proizvodnje električne energije, kar se že leta dogaja tudi na reki Soči. Ravno konec marca je pod Gradiščem prišlo do množičnega pogina rib; ob dolgotrajni suši gre razlog iskati ravno v prekomernem izkoriščanju vodnega bogastva, saj je bil odvodni kanal hidroelektrarne pri Zdravščinah v času, ko so ribe v strugi Soče ostale na suhem, poln vode. V reko je takrat očitno niso spuščali dovolj, da bi lahko ribe pod Gradiščem preživele. Komaj so se zapornice jezu pred hidroelektrarno v Zdravščinah nekoliko odprle in je nekaj več vode začelo odtekati v strugo reke Soče, se je gladina vode pri Gradišču spet dvignila, tako da je v celoti preplavila odsek, kjer je prišlo do množičnega pogina, ki bi ga bilo torej mogoče preprečiti. Okoljevarstveniki so v prejšnjih dneh pogin prijavili goriškemu tožilstvu in po sklepu o zamrznitvi določil o biološkem minimumu ponovno pozivajo oblasti, naj se resneje lotijo posledic podnebnih sprememb in vprašanja prekomernega izkoriščanja vodnih virov, saj je treba zagotoviti tudi preživetje vodnih ekosistemov.