Izobraževalna katastrofa

Psihiater in pisatelj Paolo Crepet je bil v sredo častni gost na odprtju festivala Geografie v Tržiču. Festival je prišel do 5. izvedbe, njegova vodilna nit pa je iskanje zemljepisnih koordinat, ki naj bi človeku pomagale iskati smer skozi razburkane vode sodobnosti. Tržič je mesto, kjer se križajo morske in kopenske poti, na križišču vzhoda in zahoda, severa in juga, utemeljujejo pobudniki festivala, čigar izvedbo je Občina Tržič zaupala Fundaciji Pordenonelegge. Na Trgu Republike se bodo v več prireditvenih šotorih do nedelje zvrstila številna debatna srečanja, predstavitve knjig in predavanja.

Crepetove lekcije

Paolo Crepet je predstavil svoje novo delo Lezioni di sogni (Mondadori). V sozvočju z iskateljskim duhom festivala jo je označil za vodnik, ki naj bi sodobnim pomorščakom, »prestrašenim pred starimi in novimi viharji«, pomagal iskati varno zavetje novih pristanišč. Avtor se tako kot v drugih svojih novejših delih sooča z vzgojnimi problemi, zaskrbljen je za prihodnost mlajših generacij. »Smo sredi tega, kar je papež Frančišek opredelil kot izobraževalno katastrofo: mnogi odrasli se počutijo izgubljene, nepripravljene, skoraj nemočne pred novimi generacijami, mladi pa so brez varnih referenčnih točk. V hitro spreminjajočem se svetu je bolj kot kdaj koli prej treba ponovno razmisliti o težki nalogi izobraževanja,« je poudaril psihiater, ki je iskal odgovore na vprašanja, kako upravljati odnos s tehnologijo in družbenimi mediji in kako vzgajati mlade k prijaznosti, spoštovanju, kompleksnosti.

Gaberjeva predstava

V okviru festivalskega dogajanja je občinsko gledališče v Tržiču v sredo zvečer gostilo predstavo Il dio bambino na besedilo in glasbo Sandra Luporinija in Giorgia Gaberja. V monologu iz leta 1993 na odru nastopa igralec Fabio Troiano, režiser je Giorgio Gallione. Monolog spremljajo in dopolnjujejo utrinki iz Gaberjevih pesmi, ki skupaj z besedilom oblikujejo pripoved o ljubezenski zgodbi med moškim in žensko. Pripovedovalec je moški, ki se pomika po razdejani sceni, med prevrnjenimi stoli, praznimi steklenicami in poteptanimi rožami, kot bi šlo za prizorišče končanega žura.

Moški se sprašuje o sebi, o nenehnem iskanju svoje vloge v odnosu s tako podobnim in hkrati tako različnim bitjem, kakršna je ženska. Gaber in Luporini ljubeznivo in obenem neusmiljeno razkrivata otroškost protagonista, njegova navidez fascinantna spontanost prikriva nezrelost. Pri tem sta neizprosno kritična in celo cinična, vendar tudi lahkotno avtoironična in polna razumevanja za šibkosti in napake slehernika. Nazadnje dopuščata kanček upanja v boljšo prihodnost, ko v razburljivih okoliščinah rojstva otroka brez vsake babičine ali zdravniške pomoči moški le najde smisel svoje vloge ob ženski. Tragikomedija sili gledalca v razmišljanje, v avtoanalizo in načenja danes še bolj kot kdajkoli prej odprte dileme v partnerskih razmerjih. Fabio Troiano je monolog odigral suvereno, z igralskim talentom tako za komične kot dramatičnejše trenutke intimne izpovedi.