Kaj bomo, meja ali prag?

Od lanskega leta tudi drugod po Evropi vedo, da sta »stara« in Nova Gorica na nasprotnih straneh nečesa. Je to meja (confine) ali prag (frontiera)? V goriškem avditoriju je v torek zvečer odmevalo to večno vprašanje, in sicer na prvem od štirih srečanj v sklopu programa Storie di confine / Border Stories, ki ga organizira Fundacija Feltrinelli v sodelovanju z deželnim odborništvom za kulturo in šport in z EZTS GO.

Po uvodnih pozdravih občinske odbornice za Evropsko prestolnico kulture Patrizie Artico, novogoriškega podžupana Tomaža Horvata in deželnega odbornika Maria Anzila je Massimiliano Tarantino, direktor omenjene fundacije, odprl srečanje z besedilom, v katerem je mejo opredelil kot »vznemirljivo polisemijo«, ki ji je v današnjem času treba dati nov pomen.

Besedo je nato prepustil večernim gostom: direktorju spletne revije Gli Stati Generali Jacopu Tondelliju, ki je razpravo vodil, politologu Stefanu Bartoliniju, novinarki Angeli Mauro in tržaškemu zgodovinarju Raoulu Pupu, ki je občinstvu postavil zgornje vprašanje o naši meji.

Moderator je gostom zastavil izhodišče za razmislek o dejstvu, da je od leta 2004, ko se je Evropska unija močno razširila in je vanjo vstopila tudi Slovenija, minilo že več kot dvajset let, ter da se v zadnjih letih z gradnjo zidov rušita evropska enotnost in navdušenje, ki sta takrat prevladovala.

Začetni cilji in ZDA

Angela Mauro, poročevalka iz Bruslja za blog HuffPost, je spregovorila o težavah, s katerimi se sooča EU, ter o tem, da s spremembo paradigme – od sprejemanja k zapiranju, nadzoru in celo deportacijam – izneverja cilje, zaradi katerih je nastala. Kot drug velik problem je po izpostavila sedanji odnos z ZDA in Trumpovo administracijo, ki si želi še šibkejše, podrejene Evrope.

Glede moči in delovanja EU je Stefano Bartolini ponudil nasprotno mnenje. Po njegovem mnenju mnogi pri kritiki evropskih ustanov pretiravajo: v zadnjih dvajsetih letih naj bi se te spretno in suvereno soočile s petimi krizami – od finančnega poloma leta 2008 do brexita, covida in vojne v Ukrajini – ter vsakič, kljub težavam, preživele in dokazale čezmejno enotnost.

O čezmejni enotnosti, specifično za naše kraje, je spregovoril Raoul Pupo. Povedal je, da je severni Jadran zaradi vseh dramatičnih dogodkov, ki so se tu odvijali v »kratkem« 20. stoletju, za zgodovinarje pravi »laboratorij sodobnosti«. Zdaj pa lahko Gorica in Nova Gorica skupaj, v nadaljevanju vzdušja EPK, postaneta »laboratorij sobivanja«.

To prizadevanje je tudi cilj srečanj, ki se bodo v prihodnjih mesecih nadaljevala v Pordenonu (3. marca), Vidmu (9. aprila) in Trstu (4. maja v Rossettiju ob 18.30). Več informacij, vključno s programom, je na voljo na spletni strani Fundacije Giangiacomo Feltrinelli.

Odgovor na začetno vprašanje sicer ni tako enostaven. Zgodovinar Pupo je poudaril, da živimo v času tranzicije, ki bo za prihodnje zgodovinarje zelo zanimiva, zato končnih odgovorov seveda še ni. Ali bo skozi naši mesti tekla meja ali prag, bo odvisno tudi od nas, saj – po profesorjevih besedah – »če ne gremo naprej, nas bo zgodovina spet povlekla nazaj«.