Ime mesta Leopoli, po ukrajinsko Lviv, je v zadnjih treh mesecih, odkar je Rusija napadla Ukrajino, postalo skoraj domače. Tako tudi druga mesta – Kyiv, Kherson, Kharkiv, Mariupol, Mykolaiv, Odesa ... Ime Leopoli pa je na Goriškem marsikomu poznano tudi zaradi istoimenske družine. Mario Leopoli iz Števerjana nam je predstavil zgodbo svoje družine in razloge za neobičajni priimek.
Od kod torej priimek Leopoli?
Zgodba se začne z mojim dedom, ki se je z imenom Jakob Swyszczuk rodil leta 1886 v kraju Mali Kluczow, nedaleč od današnjega Lviva v Ukrajini. Njegova mama, Teresa Proczow, Poljakinja, je bila katoličanka rimsko-katoliškega obreda, oče Teodor, Ukrajinec, pa katoličan cerkve vzhodnega obreda oz. uniat. Jakob je imel še dva brata in eno sestro; sinovi so po očetu bili uniati, hčerka pa katoličanka po mami. Med vojaščino je Jakob prišel v Gorico in bil nastanjen na goriškem gradu. Takrat je spoznal mojo babico, Ivanko Simčič iz Gonjač. Poročila sta se okoli leta 1910. Jakob Swyszczuk je bil po poklicu mehanik, v Gorici se je zaposlil v tovarni Bruner, ki je potem postala Safog. Bil je državljan avstrijskega cesarstva, imel se je za Poljaka, doma pa se je naučil poljščine, ukrajinščine in nemščine. Po prihodu v Gorico pa se je naučil še slovenščine – knjižne! – in italijanščine. Novoporočenca sta živela v Podgori, kjer se jima je leta 1912 rodil prvi sin Teodor, ki je dobil ime po svojem dedku. Prav Jakobov oče Teodor je družinico v prvih letih po njuni poroki obiskal v Podgori, kjer pa se je ponesrečil. Pokopan je v podgorskem pokopališču. Po izbruhu prve svetovne vojne je Ivanka Simčič s sestrami odšla v begunstvo na Štajersko in tu preživela pet let. V kraju Pišece na Štajerskem se je rodil moj oče Rado (Radislav). Po koncu vojne se je družina vrnila na Goriško in se nastanila v Gonjačah. Tu si je Jakob uredil delavnico, kjer je izdeloval razne predmete iz pleha, še največ pa karbidne svetilke. Družina se je leta 1926 preselila v Pevmo, v hišo, ki ima spredaj vodnjak, z današnjo številko 23. Leta 1931 pa je moj oče, ki je bil star okoli 16 let, bil aretiran. Bil je namreč član protifašistične organizacije Črni bratje, o kateri je nato roman napisal France Bevk. Nekdo jih je izdal. Očeta so prišli aretirat s kočijo, v goriškem zaporu pa je preživel štiri mesece. Nato so ga izpustili, vendar so ga oblasti vedno imele pod nadzorom, še posebej, ko so v mestu potekale kake fašistične parade. Naslednje leto, 1932, pa se je zgodil preobrat s priimkom.
Več lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.