Ko fizična lakota prerase v potrebo po človeški bližini

Goričani so tik pred božičem množično prihiteli na dve predpremierni predstavi novega celovečerca someščana, režiserja Mattea Oleotta L’ultimo schiaffo (Zadnja klofuta). 12 let po briljantnem prvencu Zoran, moj nečak idiot, prejemniku več prestižnih nagrad in po vrsti televizijskih nanizank, ki jih je posnel tudi na Goriškem, se je Oleotto vrnil v kino z novim celovečercem, ki se v marsičem navezuje na prejšnjega. V njem je s svojo značilno subtilno ironijo in empatijo upodobil univerzum preprostih ljudi na obrobju, tako geografskem kot, še bolj, družbenem.

V filmski pripovedi je zaslediti nekaj veznih niti z Zoranom. Tudi v Zadnji klofuti je glavni junak v paru s sestro Petro dobrosrčen in naiven fant Jure (Massimiliano Motta). Če je Zorana spremljal in skušal iz njegovih izjemnih lastnosti kaj iztržiti zase le navidezno cinični stric (Giuseppe Battiston, ki nastopa tudi tokrat sicer v stranski vlogi), je to vlogo zdaj prevzela sestra Petra (odlična Adalgisa Manfrida, ki je za to vlogo na filmskem festivalu v Rimu prejela nagrado za najboljšo mlado igralko).

Večji del filma posnet v Rablju

Filmsko dogajanje je spet postavljeno v obmejno okolje (snemali so pretežno v Rablju in okoliškem idiličnem gorskem okolju med Kaninom in Kanalsko dolino). Brat in sestra imata slovenski imeni, večkrat se v filmu pojavijo slovenski liki in besede. V nekoč cvetočem danes pa hirajočem rudniškem naselju se premika galerija čudakov in posebnežev.

Napačno pa bi bilo Oleottov film popredalčkati v žanr kriminalke, saj je veliko več: tankočutna človeška drama, subtilno ironična komedija, prepredena z nevsiljivo socialno analizo družbenega razkroja. Film je nastal kot slovensko-italijanska koprodukcija. Glavni producentski hiši sta goriška Staragara IT in Spok films, s sodelovanjem RTV Slovenija in RAI Cinema, distributer je videmski Tucker films. Glavni producent je David Cej, ob njem še Miha Černec in drugi, med njimi Federico Poillucci, ki je za snemanje filma v zimskih razmerah moral švercati kamione umetnega snega iz Kranjske gore. »Potem pa nas prepričujejo, da je podnebnega segrevanja ni,« se je grenko pohecal Oleotto ob pripovedi, kako so se morali namučiti, da bi v kljub zimi nepričakovano zelenem in deževnem okolju pričarali zasneženo pokrajino, ki v filmu igra nestransko vlogo.

V torek predpremiera v Trstu

Po predstavitvah v Vidmu, Pordenonu in Gorici bo film doživel še en predpremierni večer v torek, 30. decembra, ob 20.30 v kinodvorani Ariston v Trstu, nakar bo v redno distribucijo šel 8. januarja. Božično obdobje za manjše produkcije, ki se ne morejo enakovredno kosati z ameriškimi kolosali in italijanskimi kino-panettoni, ni prikladno. Ker pa se filmska zgodba dogaja prav v božičnem času, so jo želeli v FJK vsaj za pokušnjo vnaprej predstaviti med prazniki. Po odzivih publike sodeč in ker je dober glas za film najboljša promocija, je pričakovati, da bo njegova pot po kinodvoranah uspešna.