Najtežje je za pubertetnike in najstnike

Kako živijo begunci, ki so v zadnjem letu pobegnili pred vojno v Ukrajini in so zatem našli zavetišče na Goriškem? Mnogi izmed njih so si poiskali zaposlitev, nekateri že povsem sami poskrbijo za svoje preživljanje. Vključevanje v novo okolje je najtežje za pubertetnike in najstnike, medtem ko se mlajši otroci boljše znajdejo.

Ukrajinskim beguncem od vsega začetka pomaga nadškofijska Karitas preko socialne zadruge Murice. »Trenutno zagotavljamo zavetišče približno sedemdesetim ukrajinskim državljanom. Nastanjeni so po nekaterih župniščih in stanovanjih, na razpolago smo jim dali tudi dormitorij na Placuti, kjer je trenutno devetnajst žensk in otrok,« pojasnjuje direktor nadškofijske Karitas Renato Nucera in pojasnjuje, da je zadruga Murice za zagotavljanje oskrbe beguncem podpisala dogovor o sodelovanju s prefekturo.

»Nekaj beguncev se je iz Gorice preselilo v druge kraje po Italiji, nekateri so se tudi vrnili v domovino. Kdor ostane v Gorici, skuša najti zaposlitev. Mnogi med njimi tako že delajo, nekateri so si že sami poiskali stanovanje in tako sami poskrbijo zase,« pojasnjuje Nucera in opozarja, da se ukrajinski begunci skušajo čim bolj vključiti v krajevno družbo. Otroci obiskujejo šole, v prostem času se vključujejo v razna društva, športna in druga.

Nastanitev tudi v Gabrjah

Med lanskim letom so ukrajinskim beguncem zagotovili zavetišče tudi v župnišču v Gabrjah, v katerega se je vselila razširjena dvanajstčlanska družina iz Harkova. Nekateri izmed njih so se zatem preselili v Como in v nekatere druge kraje, tako da jih je v Gabrjah ostalo sedem. Med njimi so trije odrasli, eden izmed njih je pred časom našel zaposlitev v večjem proizvodnem obratu na Videmskem, in štirje otroci, ki obiskujejo šole z italijanskim učnim jezikom v Gorici, sicer sta dva izmed njih športnika: deklica se ukvarja z odbojko pri Soči, medtem ko fant igra nogomet v Sovodnjah oz. Mirnu. Begunci, ki so nastanjeni v Gabrjah, se sicer radi družijo s svojimi sodržavljani, ki so se pred vojno zatekli na Goriško in so zavetišče našli na obeh straneh meje.

Gabrsko poslopje daje na razpolago nadškofijski Karitas za sprejemanje beguncev pastoralna enota Soča - Vipava, sicer za vse, kar potrebujejo begunci tudi v tem primeru poskrbi zadruga Murice. Na območju sovodenjske, in v nekdanji karabinjerski vojašnici v Gabrjah, deluje tudi center, v katerem zagotavljajo nastanitev približno desetim, petnajstim migrantom iz Pakistana oz. Afganistana.

Pogrešajo domači kraj

Ukrajinskim beguncem vseskozi zagotavljajo pomoč v humanitarnem društvu Kid v Novi Gorici, ki ga vodi Majda Smrekar. »Zelo ponosna sem na naše Ukrajinke. Skoraj vse so se zaposlile. Nekatere delajo v tovarni Mahle v Šempetru, druge so pomočnice v kuhinji, spet tretje delajo na Petrolu... Zavihale so si rokave, res so marsikomu za zgled,« pravi Majda Smrekar in pojasnjuje, da v Novi Gorici in okolici živi okrog 150 ukrajinskih beguncev. Po njenih besedah sta se pred časom dve ženski s svojimi otroki vrnili v Ukrajino, saj sta se želeli ponovno pridružiti svojima možema in ostalim družinskim članom.

»Med lansko pomladjo, ko se je vojna komaj začela, smo ukrajinskim beguncem res veliko pomagali. Prve tri, štiri mesece je bilo velika dela z urejanjem dokumentov, s pridobitvijo zaščite, z vpisom otrok v vrtec in šole, z iskanjem zdravnika. Vsi so se udeležili tečaja slovenskega jezika, tako da se danes lahko z njimi sporazumevamo brez potrebe po prevajalcu,« pravi Majda Smrekar in pojasnjuje, da so nekaterim s pomočjo društva poiskali stanovanja, kjer danes sami poskrbijo zase. »Trinajst jih je nastanjenih na Ajševici, ena štiričlanska družina je v Vrtojbi, druga v Solkanu. Nekateri so si že sami najeli stanovanja, vendar je pri tem problem, saj je pri nas stanovanj na razpolago zelo malo,« pravi naša sogovornica, ki pojasnjuje, da ukrajinski otroci pridno obiskujejo novogoriške šole. »Medtem ko se mlajši hitreje naučijo jezika, je najtežje za pubertetnike in najstnike, ki preživljajo že itak občutljiva leta in ki med drugim večinoma slabo govorijo angleško, saj je bil pri njih doma poudarek na ruščini,«razlaga Majda Smrekar. Po njenih besedah bi se vsi ukrajinski begunci radi čim prej vrnili domov, a kaj, ko na žalost vojni še ni videti konca.