Njegovo duhovništvo se je vtisnilo v zidove, strehe in temelje

Pevma je v nedeljo popoldne, kljub hudi pripeki, zaživela v prazničnem vzdušju. Zvonovi so slovesno zvonili in naznanjali dan veselja, spominov, čestitk in zahval. Praznik je bil še toliko dragocenejši, ker se zlata maša, obeležitev 50-letnice duhovniškega posvečenja, ne zgodi pogosto. Pomembno obletnico je praznoval župnik Marijan Markežič, ob njem pa so se zbrali farani iz krajev, kjer župnikuje: iz Gorice, Pevme, Štmavra, Subide, Jazbin, Podgore in Števerjana. Prišli so tudi njegovi znanci in prijatelji iz drugih krajev.

Zlatomašnik bod’ pozdravljen

V pevmski cerkvi ni bilo prostora za vse, ki so želeli čestitati zlatomašniku. Veliko ljudi je slovesni zahvalni obred spremljalo na klopeh pred cerkvijo. Točno ob 18. uri je slavljenec v spremstvu štirih duhovnikov in skupine strežnikov stopil skozi okrašen vhod z velikim napisom »Zlatomašnik bod’ pozdravljen«. Na poti do oltarja ga je pričakal špalir skavtov.

V imenu vseh župljanov je zlatomašnika pozdravil Matej Pintar iz Števerjana, ki je orisal pestro in bogato življenjsko pot slavljenca. Zahvalil se je za vse velike in male stvari, ki jih je župnik Marijan storil za cerkve, župnijske domove in druge ustanove. »Vaše duhovništvo,« je poudaril govornik, »se je v teh letih vtisnilo v zidove, strehe in temelje, saj ste večkrat neustrašno prijeli za lopato, kladivo ali zidarsko žlico pri obnovah cerkva, župnijskih domov in župnišč. Skupaj z verniki ste gradili in obnavljali prostore, v katerih se danes zbira živo občestvo. V teh 50 letih ste darovali svoje življenje Gospodu in Cerkvi ter ga našli v obrazih in življenju ljudi, ki so vam zaupani.«

Hkrati veliko in malo

Ob mogočnem petju združenega pevskega zbora, ki so ga sestavljali pevci iz različnih župnij, je sledil slavnostni verski obred. Glavno vlogo je seveda imel slavljenec, med obredom pa so se oglasili tudi drugi duhovniki in nekateri župljani. V svojem nagovoru je Marijan Markežič dejal, da je 50 let veliko in hkrati malo. Za vse svoje delovanje se mora, je poudaril, zahvaliti ljudem, ki so mu v vseh teh letih stali ob strani in mu pomagali. Veliko pozornosti je namenil pomanjkanju duhovniških poklicev, ki že predstavlja resno težavo pri opravljanju verskih obredov. V času, ko je sam postal duhovnik, je novo mašo na Slovenskem skupaj z njim darovalo kar 49 novomašnikov. Od teh jih je 17 že umrlo, novih poklicev pa je vse manj.

»Ostalo nas je malo,« je opozoril slavljenec, »zato moramo iskati vse možnosti, da se pravilno razporedimo in da verniki ne občutijo te pereče pomanjkljivosti.« Povedal je tudi, da je za kraj slavja izbral Pevmo, ker leži v središču župnij, v katerih službuje.

Osrednja pridiga je bila zaupana dekanu in vikarju za slovenske vernike pri goriški nadškofiji Karlu Bolčini. Uvodoma je povedal, da je bil sam krščen v Pevmi in da se Pevma lahko pohvali z vrsto izjemnih duhovnikov, ki so tu službovali. Mednje gre po njegovih besedah prav gotovo uvrstiti tudi Marijana Markežiča, ki v tej vasi pušča globoko sled.

Slavljenca so pozdravili tudi prijatelji s Koprskega, odkoder je Markežič doma in kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1976. Tri leta kasneje je bil poslan v Gorico. Septembra 1989 ga je škof imenoval za župnika v Sovodnjah, Gabrjah in na Vrhu. V imenu župljanov iz Sovodenj je spregovoril Julijan Čavdek. Prinesli so tudi darove, med katerimi je izstopal velik simbolni hleb kruha.

Slovesnosti so se med drugim udeležili občinski odbornik Maurizio Negro, števerjanski župan Marjan Drufovka, predsednik SSO Walter Bandelj in predsednik ZSKP Miloš Čotar. Praznik se je po verskem obredu nadaljeval v bližnjem kulturno-športnem centru. Ni manjkalo dobrot, lovci pa so pripravili okusen golaž iz divjačine.