O Gorici in njeni zgodovini

Milanski dnevnik Corriere della Sera je danes svojo prvo kulturno stran posvetil Gorici, ki bo skupaj z Novo Gorico leta 2025 Evropska prestolnica kulture. Članek je napisal tržaški književnik Claudio Magris, ki se je sprehodil skozi zgodovino mesta, v katerem so se od vedno prepletali različni kulturni vplivi. Magris je opozoril, da je bila Gorica nekoč središče poknežene grofije Goriške in Gradiščanske; v osemnajstem in devetnajstem stoletju, preden so se razbohotili nacionalizmi, so v Gorici sobivale italijanska, slovenska, nemška in avstrijska kultura.

»Julius Kugy, katerega originalni priimek je bil slovenski Kogelj, je v nemščini pisal o svojih vzponih v Julijskih Alpah,« je opozoril Magris in spomnil, da so bili v preteklosti odnosi med Slovenci in Italijani čisto drugačni kot v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki sta ga zaznamovali zatiranje vsega, kar je bilo slovanskega, in zatem protiitalijansko maščevanje. »V sedemnajstem stoletju si je baronica Maria Isabella Marenzi dopisovala s hčerko v slovenščini; dve stoletji kasneje se je Enrico Mreule, prijatelj Carla Michelstaederja, naučil slovenščine med igro s prijatelji na ulici,« je pojasnil Magris in ugotavljal, da je po drugi svetovni vojni zelo pomembno vlogo pri zbliževanju evropskih narodov odigralo goriško združenje ICM. Po njegovi zaslugi so se v Gorici srečevali slovaški, češki, madžarski, nemški, avstrijski, slovenski, italijanski in številni drugi intelektualci, ki so med drugim prispevali tudi k odkrivanju obmejnih avtorjev, med katerimi so bili Rebula, Gradnik, Pregelj, Marin, Rosso, Marin, Tomizza, Maurensig, Bettiza, Vegliani ... Magris je za zaključek poudaril, da bi bila podobna srečanja še vedno potrebna, sicer je mogoče ravno Evropska prestolnica kulture priložnost za njihovo ponovno obuditev.