Ponedeljek, 06 julij 2020
Iskanje

O ločitvi in upanju (video)

Pogovor iz karantene: Jan Devetak, montažer in režiser

Gorica |
11. apr. 2020 | 10:58
Dark Theme

Koronačas je tudi čas ustvarjanja. Marsikateri avtor dolge karantenske dneve posveča stvaritvam, s katerimi podoživlja posebne in v marsičem težke razmere, v katerih danes živimo. Med temi ustvarjalci je tudi Jan Devetak, 20-letni Goričan, ki je vpisan v drugi letnik milanske univerze Civica scuola di cinema Luchino Visconti, kjer je izbral specializacijo v filmski in televizijski montaži. V prostem času se rad preizkuša tudi v vlogi režiserja, kar mu je že prineslo več nagrad.

V sredo je na portalu YouTube objavil svoj novi kratki film Amore Covid-19 (Ljubezen Covid-19), ki ga je posnel v Gorici, kjer preživlja obdobje prisilne samoizolacije zaradi epidemije, saj se ne more vrniti v Milan, ki je v Italiji eno izmed najhuje prizadetih mest.

Od kod zamisel za novi film?

Na začetku izbruha pandemije sem začutil potrebo po ustvarjanju. Čutil sem neko praznino, utesnjenost, hkrati pa mi je bilo jasno, da se na svetovni ravni dogaja nekaj zgodovinskega. Čustva sem tako usmeril v kreativnost in jih prelil v kratkometražni film.

?wmode=transparent&controls=2&showinfo=0&theme=light">

Kako ste zamisel razvili?

Iz Milana sem se v Gorico skorajda naključno vrnil za pustni vikend, po katerem se je vse začelo. Univerzo so zaradi naraščanja virusnih okužb zaprli, jaz pa sem ostal v rodnem mestu. Na začetku epidemije še ni bilo predavanj na daljavo, saj je novi koronavirus presenetil tudi univerzitetne profesorje. Časa sem zato imel na pretek. Ker so bili ukrepi takrat nekoliko bolj mili, sem se s prijateljem Marcom Trostom, ki se v prostem času ukvarja s snemanjem, odpravil po mestu. Vse sem želel dokumentirati, s tem da sem se osredotočil na Škabrijelovo ulico in na Trg Evrope – Transalpina, tako da sem snemal tudi zaprtje meja. Ko so se vladni ukrepi zaostrili, sem se odločil, da bom posnetke združil v film in tako je nastal Amore Covid-19. Ker nisem želel ustvariti golega dokumentarca, sem v kratkometražni film vrinil tudi zgodbo. Pogovoril sem se s prijateljem, sošolcem in scenaristom Niccolojem Francescom Cazzolo iz Milana, ki je napisal zgodbo v obliki pogovora med dvema zaljubljencema.

O čem pripoveduje film?

Glavna iztočnica je ločitev. Pandemija in virus kot taka predstavljata ločitev, ki jo lahko dojamemo kot ločitev dveh mest, ločitev posameznika od zunanjega sveta, za goriško realnost pa je to ločitev dveh držav, dveh Goric. Temo sem torej predstavil z dvema vzporednima, a med seboj tesno povezanima zgodbama. Prva pripoveduje o današnjem stanju, s poudarkom na zaprtju meje in na osamljenosti mesta, druga pa govori o ljubezenskem razmerju med fantom in dekletom, ki se v tem težkem trenutku ločujeta.

Kako sta zgodbi prikazani v filmu?

Zgodbi sem predstavil ločeno. Prvo zgodbo, dokumentarec, lahko publika razume samo s tem, da opazuje posnetke brez zvoka, medtem ko je druga, to se pravi dialog med fantom in dekletom, predstavljena izključno z zvokom.

Posnetek iz kratkega filma Amore Covid-19, ki je nastal v Gorici
Posnetek iz kratkega filma Amore Covid-19, ki je nastal v Gorici

Na začetku filma ste uporabili črno-belo tehniko, nakar se v zaključnem delu zopet prikažejo žive barve. Je to vezano na vsebino?

Tako je. Črno-bela tehnika močno vpliva na vsebino pripovedovane zgodbe, saj predstavlja tehtnost prikazanih scen. Ob koncu pa sem z vrnitvijo živih barv predstavil upanje, ki je v mojih delih vedno prisotno in ga tokrat predstavlja drevo in ob njem v slovenščini prebrana poezija.

Zaključek je torej pozitiven?

Rekel bi, da je konec prijeten, toda z grenkim priokusom. Tokrat sem se nekoliko »igral« s čustvi publike. Čeprav se gledalcu s poezijo in vrnitvijo barv zdi, da se je zgodba zaključila na najboljši način, sem potem s prekinitvijo razmerja med dekletom in fantom ter predvsem z zaključnim vzdihom dodal grenkobo, ki jo v realnosti predstavlja današnja negotovost.

V filmu se prepletajo trije jeziki, in sicer slovenščina, italijanščina in angleščina.

Res, gledalec lahko popolnoma razume videoposnetek, samo če obvlada vse tri jezike. To ni naključna odločitev, saj je večjezičnost ena od značilnosti mojega življenja. Z njo sobivam od rojstva.

Slovenščino najdemo v pesmi.

Tako je. Pesem z naslovom Jaz Hrast, ki jo je napisal in prebral moj dedek s psevdonimom Darinko Oskar, predstavlja ključen element v posnetku. V njej je govor o poosebljenem hrastu, ki kljub starosti še vedno ljubi. Tudi tu sta prisotni končni tematiki: ljubezen in upanje ter slutnja smrti in negotovost oziroma grenkoba.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kako boste potovali letos poleti:

3. jul. 2020 | 18:38
Z avtomobilom
Z motorjem
Z avtobusom
Z vlakom
Z letalom
Z ladjo
Peš
Ne bom potoval/a
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo