Otroška dimenzija ni odporna proti dogajanju v svetu

Že pred dobrimi tridesetimi leti se je italijanski kantavtor Giorgio Gaber v pesmi Destra sinistra spraševal, kaj sta desnica in levica. So res naša vsakodnevna dejanja, izbire in besede pravzaprav dokaz ene ali druge politične naklonjenosti? Ista tema zaznamuje tudi novi celovečerni film novomeškega režiserja Žige Virca Zemljo krast, ki so ga v četrtek zvečer predvajali v goriškem Kinemaxu v sklopu Cikla slovenskega filma v Italiji 2026. Cikel prireja Kinoatelje v sodelovanju z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Slovenskim filmskim centrom in Deželo FJK z namenom promocije sodobne slovenske filmske produkcije.

Po projekciji pogovor z avtorji

Večer se je sicer začel z italijansko premiero animiranega filma Julka režiserke Valerie Cozzarini. V filmu spoznamo malo tržaško deklico Julko, katere običajni osnovnošolski dan se prelevi v vpogled v fašistični režim Benita Mussolinija, v vsestransko propagando, ki je strogo delovala tudi v šolah, predvsem pa v močno represijo nad Slovenci, slovensko besedo in slovenskimi imeni. Režiserka je o filmu, za katerega je navdih črpala iz črtice Metulj na obešalniku Borisa Pahorja, povedala, da je želela z animacijo obdelati temo, ki je v italijanski javnosti še premalo znana in obravnavana. Pri filmu so sodelovali tudi učenci sovodenjske in romjanske šole.

Dvojezično srečanje se je nato nadaljevalo z goriško premiero celovečernega filma Zemljo krast, ki se podobno kot Carnage Romana Polanskega odvija v celoti v hiši sredi Ljubljane. V njej se srečata dva para, da bi se pogovorila o nečem, kar se je v šoli zgodilo med njunima otrokoma. Kljub briljantnemu in drznemu humorju — ali prav z njegovo pomočjo — film občinstvu postavlja najrazličnejša vprašanja. Zakaj uporabljamo ene besede in ne drugih? Zakaj si nekdo želi pasemskega psa? Zakaj ne mara nogometa ali zakaj med gledanjem tekme na kavču kriči? Je primerno, da se med igro »zemljo krast« en otrok razglasi za Palestino, drugi pa za Ameriko? Je genocid primerna tema za otroke?

Po projekciji je scenaristka Iza Strehar povedala, da je večino dialogov črpala iz osebnih doživetij, jih tu in tam izpilila ter v dobrem tednu pripravila scenarij. Snemanje filma, ki je nastal brez proračuna in ga zaznamujejo dolgi, skoraj gledališki prizori, je potekalo v samo dveh dneh. Mladi direktor fotografije Fabris Šulin je, kot je dejal, pripravil elementarno, minimalistično okolje, da bi prostor prepustil igralcem in dialogom. Režiser Virc je dodal, da film priča tudi o dvoumnosti otroške igre in njeni ludični razsežnosti, saj je ta, čeprav nezavedno, izraz in simulacija zunanjih, tudi geopolitičnih nasilnih dogajanj, torej simulacija nekega »realnega«, četudi zelo oddaljenega sveta.