Po repliki Rusjanovega kipa še maketa mesta

V gradu Kromberk so včeraj predstavili repliko spomenika Edvarda Rusjana, ki pomeni velik doprinos pri obisku slepih in slabovidnih v Goriškem muzeju. Tako v muzeju postajajo čedalje prijaznejši in dostopnejši za različne ranljive skupine. To pa ni zadnji korak v tej smeri, saj že nastaja tipna maketa Nove Gorice, ki naj bi jo končali januarja prihodnje leto.

»Kadar sem hodila po Erjavčevi ulici v Novi Gorici, so mi vedno opisovali, kako izgleda spomenik Edvardu Rusjanu. Moram priznati, da sem si spomenik predstavljala precej drugače kot danes, ko ga lahko otipam. Tako sem dobila pravo sliko, kako sploh izgleda,« je ob spoznavanju replike Rusjanovega spomenika navdušeno povedala Metoda Likar. Hkrati je pozdravila prizadevanja Goriškega muzeja, da tovrstno kulturno dediščino na takšen način predstavijo slepim in slabovidnim. »Enkratno je, da smo do tega prišli in da lahko stvari tudi otipaš, če je to seveda mogoče. To je nadvse pohvalno«.

Replika iz marmorja, ki je desetkrat manjša od originala, je sicer rezultat sodelovanja med Goriškim muzejem in Višjo strokovno šolo Šolskega centra Srečka Kosovela v Sežani. Pomeni tako obogatitev začasne razstave GO*S50-60 Mesto in prebivalci v 50. in 60. letih na Gradu Kromberk, ki bo na ogled do leta 2024, kot tudi obiska slepih in slabovidnih oseb v muzeju. Repliko je izdelala študentka 2. letnika omenjene Višje strokovne šole Tjaša Cigoj. »To je bil zame velik izziv, saj še nikoli prej nisem naredila podobne replike oziroma večje skulpture. Je bila pa izkušnja nadvse zanimiva. Imela sem dobro vodstvo oziroma pomoč,« je priznala Cigojeva.

Replika ni edini korak

Kiparsko delo je nastalo na pobudo kustosa pedagoga Davida Kožuha in odlično dopolnjuje prej omenjeno razstavo. S tem Goriški muzej nadaljuje tudi vzorno sodelovanje z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica, ki se je začelo leta 2016 z razstavo Igre moje mladosti. To seveda ni bil edini korak, ki so ga v muzeju naredili, da bi postali čim bolj prijazni in dostopni za različne ranljive skupine. »Nadaljevali smo s prilagojenimi vodstvi. Vsako razstavo, če je le mogoče, poskušamo približati slepim in slabovidnim,« pojasnjuje Kožuh.