»Povsod je bolje kot v Egiptu«

»Povsod je bolje kot v Egiptu,« trdi 30-letni Abdo, eden od številnih migrantov iz te severovzhodne afriške države, ki v zadnjem tednu preživljajo svoje dneve – in noči – na območju Rdeče hiše v Gorici. Ob pisarnah mejne policije »oblegajo« tudi bližnjo trgovino oz. gostinski lokal, ki ga že nekaj let v nekdanjih prostorih podružnice Čedajske banke vodi družina Semolič.

»Povečano število tujih državljanov, zlasti Egipčanov, opažamo že več kot en teden. Tukaj so od jutra do večera, pred vrati me pričakajo že ob 6. uri. Nekateri namreč spijo kar pred našo trgovino in pred bližnjo stavbo, kjer smo nekoč imeli market, saj preprosto nimajo kam,« pojasnjuje Silvan Semolič, ki je v teh dneh prisluhnil marsikateri žalostni zgodbi. »Gre za reveže, ki v domovini nimajo lahkega življenja in zato odidejo. Ker se nam smilijo, jim včasih tudi kaj ponudimo, radi imajo zlasti kavo. Doslej z njimi nismo imeli težav, vedejo se spoštljivo do nas in do strank. Prejšnji dan sta se dva sprla med sabo, to je bilo tudi vse. Žal mi je, da spijo na prostem, temperature se nižajo in prejšnje dni je deževalo. Poklical sem na več številk v upanju, da bi jim kdo priskrbel prenočišče, a ni bilo odziva,« pravi Semolič.

ŽE EN TEDEN SPIJO NA ULICI

Z nekaterimi migranti smo se v četrtek, ko smo obiskali Semoličev lokal, poskusili pogovoriti tudi sami. Sporazumevanje ni bilo enostavno. Večina jih namreč obvlada izključno arabski jezik, redki poznajo kakšno italijansko ali angleško besedo. Našteli so nam kraje, iz katerih prihajajo – Mansoura, Monufia, Beheira, ... – in razloge, zaradi katerih so se odpravili na pot. Ob režimu Al Sisija so izpostavili zlasti revščino in pomanjkanje dela; nekateri so doma pustili ženo in otroke, drugi so zelo mladi in še nimajo družine. »Ostali bi v Italiji ali odšli kamorkoli drugam, samo, da pridejo do službe. Iz Egipta so se odpravili najprej v Libijo, nato so pristali na Siciliji. Do sem so se pripeljali z avtobusi, bili so že v drugih mestih, npr. v Catanii in Milanu. V Gorico so prišli, ker so tako kot jaz slišali, da so tu postopki hitrejši in razmere boljše. Kaže sicer, da ni tako, saj smo nekateri brez strehe nad glavo že več kot en teden,« pojasnjuje naš »prevajalec«, 28-letni Michel iz Iraka, ki se je med svojim dolgim potovanjem v Italijo, kjer bi rad zaprosil za azil, naučil tudi malo angleščine. Pred tem je bil že v Turčiji, Grčiji, Srbiji, Hrvaški, Švedski in Nemčiji.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.