Pred Trgom Fontana Gorica in Trst

Bil je 4. oktober 1969. V fiatu Carla Marie Maggija se je v Gorico pripeljala četverica: Delfo Zorzi, njegova zaročenka Annamaria Cozzo, Martino Siciliano, Giancarlo Vianello. Vsi pripadniki venetske celice Ordine Nuovo in vsi kasneje vpleteni v pokol na Trgu Fontana v Milanu, ki je 12. decembra istega leta terjal 17 mrtvih in 80 ranjenih. Še prej pa sta bila Gorica in Trst, kjer sta četverico pričakala lokalna ordinovista Francesco Neami in Manlio Portolan. Peklenski stroj so nastavili na slovenski otroški vrtec pri Sv. Ivanu. 5,5 kilograma vojaškega eksploziva gelignit z detonatorjem naravnanim na polnoč. V Gorici so poldrugi kilogram istega eksploziva v kovinski škatli postavili ob mejni zid pri Transalpini.

Obe bombi nista eksplodirali zaradi dotrajanih baterij (!). Nesposobni atentatorji? Morda, bolj verjetno pa je šlo le za demonstrativno akcijo v dneh obiska predsednika republike Giuseppeja Saragata v Jugoslaviji. Bombo v Gorici so odkrili dva dni kasneje. Ko so jo karabinjerji razstrelili, je porušila več metrov zidka in ograje na meji.

Gorica v strategiji napetosti

Dogodka v Gorici in Trstu pričata, da so naši kraji bili v središču strategije napetosti v Italiji, je dejala zgodovinarka Anna Di Gianantonio na predavanju na goriškem krožku Arci na pobudo ANPI-VZPI in drugih združenj. Predstavila je celovito in prepričljivo rekonstrukcijo obdobja, ko je Italija doživela tri poskuse državnega udara in desetine fašističnih bombnih atentatov. Sodni postopki so kljub oviram in zavajanju razkrili velik del ozadja atentatov, četudi je le malo storilcev bilo kaznovanih. Za Trg Fontana so se venetski fašisti Freda, Ventura, Zorzi, Maggi in drugi na različne načine izognili kazni. Preiskave so le oplazile pripadnike varnostnih aparatov, ki so jih ščitili, do političnih botrov pa se sploh niso dokopale.

In vendar je znanega dovolj za zgodovinsko rekonstrukcijo ozadij, vzrokov in ciljev bomb in pučev. Skupni imenovalec je bil antikomunizem, režija visoko v državnih aparatih, navdih pa je bil ameriški. Na vse načine je bilo treba preprečiti, da bi se v Italiji levica približala oblasti. Kljub občasnim razhajanjem med Cio in State Departmentom glede metod, je bil cilj ZDA in njihovih političnih referentov v Italiji jasen: obdržati Italijo trdno v Natu, če potrebno tudi s silo.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.