Revni ne morejo, bogati nočejo

Podnebne spremembe so danes dejstvo. O tem pa, kakšno bo bodoče življenje znotraj planetarnih mej, je bil govor na četrtkovem Srečanju pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž, ki so ga organizirali v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič. V goste so povabili klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj, ki velja za eno izmed pionirk pri raziskovanju podnebnih sprememb. Bogatajeva je redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in je članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi. Poleg tega je prejemnica Nagrade Sklada Borisa Kidriča, leta 2008 ji je bivši predsednik RS Danilo Türk podelil red za zasluge.

Vedemo se kot noji

»Naš planet ni več tak, kot je bil. Zavozili smo do situacije, iz katere ni povratka, imamo jo lahko samo naivno pod kontrolo,« je klimatologinja začela predavanje o podnebnih spremembah, katerih krivdo pripisuje predvsem zgrešenemu gospodarskemu modelu. Po njenem mnenju je ekološki problem – bolj kot z naraščanjem populacije – neposredno povezan z družbeno neenakostjo. »Množica revnih ne more spremeniti ničesar, peščica bogatih pa noče,« je poudarila Bogatajeva. Sledila je analiza vzrokov za podnebne spremembe: med temi je najprej spremenjen življenjski slog, ki v današnjem času, če ga primerjamo s tistim izpred 150 let, zahteva trikrat večjo uporabo energije. Ta energija pa je napačna, ker izhaja največ iz premoga, nafte plina, medtem ko je energije iz obnovljivih virov samo okrog 10 odstotkov. Med krivci je gotovo eksponentna rast, ki jo družba doživlja od druge svetovne vojne dalje in zaobjema prav vsak vidik življenja, še najbolj pa nakupovanje in potrošnjo.

Katere pa so meje, ki bi jih za boljši jutri morali spoštovati, a smo jih žal v veliki večini že presegli? Znanstveniki so za to vzeli v poštev različne vidike: zmanjšanje ozonske plasti, izguba biodiverzitete, raba tal, onesnaženost zraka, podnebne spremembe itd. Za vsak vidik pa se seveda spremlja razvoj enega faktorja; tako je na primer za podnebne spremembe, pri katerih se spremlja količino ogljikovega dioksida v zraku. Meja za količino ogljikovega dioksida v ozračju naj bi bila okrog 350 ppm, danes pa ga je kar 417 ppm, kar pomeni, da smo to mejo že odločno presegli. Prav tako smo lani presegli tudi mejo za kemično onesnaževanje, je izpostavila Lučka Kajfež Bogataj. »Mi pa kot noji potiskamo glavo v zemljo,« je opozorila.

»Energijsko nepismeni«

Dviganje temperatur v bodočnosti je neizogibno, najslabše bo na Sredozemlju, je izšlo iz predavanja. Kot je že marsikje opazno, bo največja težava prav pomanjkanje vode; projekcije za bodočnost kažejo, da bo sušno poletno vreme segalo vse do Danske, samo severne države bodo imele nekaj manj težav. »Absurdno se mi zdi, da si v 21. stoletju postavljamo vprašanja, ki si jih je človek postavljal v srednjem veku: bomo imeli dovolj vode in hrane?« je dejala klimatologinja in izpostavila, kako bodo podnebne spremembe povzročile tveganja tudi drugih vrst, kot so finančna, politična, ekonomska, socialna, na katere sploh nismo pripravljeni. »Smo energijsko nepismeni,« meni Bogatajeva, ki bi v šolah rada videla tudi predmet energetske učinkovitosti.

Kakšne izbire pa imamo? Po mnenju klimatologinje moramo vlagati v tehnološke inovacije, ne pa v geoinženiring, ki nudi rešitev na kratki rok. Tudi gospodarski model moramo prilagoditi novim potrebam in potrebna je prenova institucij. Bogatajeva poziva k nastanku globalne institucije na podnebje, saj je treba globalno ukrepati, ne pa v posameznih državah ali sektorjih, kot se dogaja danes. Na ta način ne bomo prišli do cilja, saj bomo našli rešitev za podnebno problematiko, rodile pa se bodo nove, drugačne težave. »Moramo začeti skale skupaj spravljati, ne kamenčke,« je še zaključila Bogatajeva, ki meni, da stari rek Kamen na kamen palača v tem primeru sploh ne more držati.