Četrtek, 29 september 2022
Iskanje

S pašo do »pravega« Krasa

S kmetovalcem Andrejem Ferfoljo in biologom Alfredom Altobellijem smo se pogovorili o projektu Kraška gmajna proti zaraščanju Krasa in za omejevanje požarov

14. avg. 2022 | 9:08
Dark Theme

V splošnih predstavah je ruj, ki v jesenskem času obarva Kras v rdeče, tipična kraška rastlina. Obratno od našega prepričanja pa je tudi ta ena izmed rastlin, ki so se razvile v kraški pokrajini šele takrat, ko jo je človek začel zanemarjati. »Kraška gmajna obstaja, če jo človeška roka vzdržuje in neguje, drugače bomo imeli samo zaraščen gozd, ki lahko koristi samo požarom,« je prepričan Andrej Ferfolja, ki nas je v četrtek peljal na ogled gmajne, po kateri se pasejo njegovi osli. Doberdobski odbornik za civilno zaščito, produktivne dejavnosti, kmetijski razvoj in lokalno policijo je eden izmed petih kmetov, ki so leta 2016 ustanovili podjetniško navezo Kraška gmajna – Landa carsica v okviru projekta proti zaraščanju kraške gmajne, ki je nastal v sodelovanju z gozdnim inšpektoratom Furlanije - Julijske krajine in Univerzo v Trstu. Na podlagi zakona št. 8 iz leta 1977, ki zadeva preprečevanje požarov, je gozdni inšpektorat namenil okrog 700 hektarjev zemljišč med Doberdobom, Redipuljo, Ronkami in Zagrajem za protipožarno pašo, ki jo izvajajo kmetije Drejče, Matej in Kovač iz Doberdoba, vinarsko podjetje Castelvecchio iz Zagraja in posestvo Kohišče iz Devina. Trenutno se po krasu v okolici Doberdoba pase 160 oslov in 45 krav. Ko je bil projekt še v začetni fazi, so morali kmetje iz svojega žepa potrošiti kar nekaj denarja, zato da so s tem sploh začeli. Naložba je bila za kmetije precejšnja, saj je vsak osel stal med 350 in 500 evri. V sedmih letih je projekt Kraška gmajna obrodil prve sadove, ki so vidni na prosto oko, ko se sprehajamo po Doberdobu. Dežela Furlanija - Julijska krajina zato s projektom namerava nadaljevati in ga finančno podpreti tudi za njegov nadaljnji razvoj. Člani podjetniške naveze so nad tem izjemno zadovoljni, saj je projekt – čeprav so rezultati že vidni – komaj utečen in bodo tako lahko začeli čistiti popašene površine.

Projektu pobliže sledi Alfredo Altobelli, profesor biologije in ekologije na Univerzi v Trstu, ki s študenti nadzoruje razvoj pašnikov in napredovanje kraške gmajne. Da je protipožarna paša lahko odlična rešitev za goriški Kras, potrjuje tudi Altobelli, saj na območjih, kjer se že nekaj let pasejo osli in krave, ni prišlo do požarov. Temu je sicer botrovalo tudi nekaj sreče, saj so se požari vneli daleč od teh območij. »Podatki kažejo, da se je od leta 2016 kraška gmajna razširila na račun grmičevja. Paša ima torej vidne rezultate, sama pa ne zadošča kot protipožarna rešitev, saj je treba poskrbeti tudi za upravljanje gozdov. Da sta učinkovita, morata protipožarna paša in dobro upravljanje gozdov delovati istočasno,« pravi Altobelli. Profesor ekologije sicer pojasnjuje, da se noben požar ni vnel v bližini pašnikov, kar gre pripisati predvsem naključju, paša pa je lahko ovira za piromane. Pozitivni učinek paše je razviden predvsem v biotski raznovrstnosti, ki je značilna za kraško pokrajino. »Če gozd predstavlja maksimalno naravnost, je kraška gmajna zaklad biodiverzitete,« pravi Altobelli.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava