»Scenarije je treba napisati z zavestjo, da se jim boš med snemanjem izneveril«

Prejel je pet nagrad nastro d’argento, med njimi priznanje za življenjsko delo, štiri nagrade David di Donatello, tri zlate globuse ter številna druga odlikovanja na filmskih festivalih v Locarnu, Cannesu in Benetkah. Italijanski režiser, scenarist in pisatelj Marco Tullio Giordana bo nocoj v Parku Coronini v Gorici svojo bogato zbirko priznanj dopolnil z nagrado festivala Sergio Amidei za avtorski opus. V svojih filmih je teme, kot so mafija, fašizem, terorizem in nerazrešeni zločini, obravnaval z zornega kota odnosa med posameznikom in skupnostjo, zasebnim življenjem in zgodovino. Drža angažiranega umetnika se odraža v človeku, tudi v izjemni prijaznosti, s katero se je odzval našemu povabilu na pogovor ob prejemu nagrade.

Kdaj lahko govorimo o dobrem scenariju?

Včasih je to le iluzija. Pisanje scenarija je izgovor, saj se mora ta preoblikovati v slike, v igro, kjer se spremeni kot voda v paro. Scenarij, ki na ekranu računalnika zgleda popoln, lahko postane na snemalnem prizorišču nekaj drugega. Scenarije je treba napisati natančno, vendar z zavestjo, da se jim boš med snemanjem izneveril. Sledi še tretja faza,montaža, ki je dejansko »tretje pisanje« in zahteva še dodatno svobodo, saj se izneveriš še temu, kar si posnel.

Film govori skozi scenarij, a tudi skozi režiserjev pogled. Kako bi opisali razmerje med izrečenim in neizrečenim?

Zame je neizrečeno skoraj pomembnejše od izrečenega. Jezik je prva oblika odtujitve, saj iz sebe izvlečemo pojem, ki ga jezik poskuša izraziti. Filmi, ki v celoti zaupajo sporočilo dialogom, postanejo zlahka pridigarski. Ljudje pogosto govorijo zato, da bi z besedami prikrivali resnico. Dialogi so pomembni, vendar ne smejo služiti pojasnjevanju; pomembna je mešanica med besedo in izrazom igralca, medtem ko jo izgovarja, ali pa ne.

Izbrali ste pot resničnih zgodb, kar priča tudi o določenem pristopu k umetniškemu ustvarjanju, o potrebi po zavzemanju stališč prek medija, ki dosega veliko ljudi. Ste izbrali filmsko umetnost tudi zaradi tega?

Ko sem bil fant, sem hotel postati slikar. Imel sem tudi določen talent za glasbo. Kino pa se mi je zdel »osvobajajoči« medij, ker je »ljudska« umetnost. Všeč mi je bila ideja o tako sofisticirani umetnosti in hkrati njena poljudna narava, ki mora biti razumljiva. Vedno sem se držal tega pravila: moj film morata razumeti otrok in tujec. Otroci takoj opazijo, če lažeš, tujcu pa ne moreš namigovati na stvari, ki jih poznaš samo ti, na zgodovino tvoje države, saj on tega ni dolžan vedeti. Hkrati moraš biti čarovnik, ne smeš pripovedovati enolično.

»Vključujočo« umetnost pa ste vedno obravnavali skozi specifične in kontroverzne zgodbe.

Začel sem s filmom o generaciji ‘68, ki govori o vrnitvi nekdanjega aktivista v Italijo, kjer se po daljši odsotnosti sooči s popolnoma spremenjeno državo, v kateri sta se razmahnila terorizem in uživanje mamil. Pripovedoval sem o tem, kar sem videl okoli sebe, nato pa sem po tej poti nadaljeval povsem naravno, pravzaprav brez načrta.

Angažiran pristop je verjetno tudi sad vzgoje.

Deležen sem bil zelo tradicionalne, a hkrati tudi zelo liberalne meščanske vzgoje, ki je spodbujala mojo radovednost in odprtost do drugih.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.