»Morda bi zagovarjal kriminalca, a fašista, ki je, recimo, žalil Slovenca, pa ne«

»Tega v mestu ni,« reče Paolo Vizintin in pokaže proti mizam na borjaču, kjer se lahkotno pogovarjajo gostje kraške osmice. Večeri se, intervju se je zaključil, a pogovor se še vrti okrog pristnosti, ki je redko blago. V politiki pa sploh, meni Vizintin, ki je bil od leta 2004 do 2014 župan v Doberdobu. Zdaj je odvetnik in profesor. Počel je marsikaj, bil je tudi obetaven nogometaš, le psiholog ni bil. Vsaj formalno ne.

Raje pripovedujete, da ste igrali proti Robertu Baggiu ali da ste bili župan?

Oboje je bilo v mojem življenju pomembno, a predvsem to, da sem bil doberdobski župan. Nisem samo upravljal, ampak sem se postavil v vlogo nekakšnega starejšega brata ali očeta celotne skupnosti. Čutil sem zaupanje ljudi in delo sem vzel zelo resno.

Zdi se, kot da želite povedati – preveč čustveno?

Potrjujem. Nekdo me je tudi opozoril na to.

Si to očitate?

Ne. Ta pristop je v moji naravi in mojih vrednotah. Poznal sem vse, to je bila moja skupnost, ne pa neznana skupina ljudi. Vložil sem vse svoj najboljše energije. V to, kakšni so bili rezultati, pa se ne bom spuščal.

Zdi se, da vas zelo zanima psihologija.

Absolutno.

Vam je žal, da je niste študirali?

Ne. Doma imam ogromno knjig, učim se je kot samouk. Zanima me človeška narava.

Kot odvetnik imate opravka z ljudmi. Je morda ta eden od razlogov?

Gotovo. Odvetniški poklic nudi možnost, ki jo po mojem redki izkoristijo, da zelo dobro spoznaš človeško naravo. Stranke želim zelo dobro spoznati. A ne zato, da bi jih kritiziral ali sodil. Hočem pa vedeti, kaj se je zares zgodilo.

Drago Štoka je v nedavnem intervjuju povedal, da je nekoč zavrnil gospoda, ki je podtaknil požar na Krasu. Pa vi, ste kdaj koga zavrnili?

Enkrat, šlo je za domnevno vpletenost v mafijske posle. Bil sem premlad in nisem dovolj proučil primera. Kdo ve, morda bi primer danes prevzel. Nekoč sem zagovarjal nekoga, ki je bil obtožen spolnega nasilja in krutega ravnanja do žene. Sedem ali osem ur sem ga »bombardiral« z vprašanji, dokler se nisem prepričal, da je dober človek.

Pa je res bil nedolžen?

Da. Bil je tudi oproščen. To je primer, ki se včasih zgodi: bivša žena iz velike maščevalnosti skuša izkoristi določeno usmerjenost sodstva in se akreditira kot žrtev. Prijavi spolno nasilje. Sodniki lahko padejo v past.

Bi zagovarjali fašista, ki je obtožen nestrpnega dejanja?

Morda bi zagovarjal kriminalca, a fašista, ki je, recimo, žalil Slovenca, pa ne. Tudi zato ne, ker so mojega nonota ubili nacisti.