Še vedno opominja in združuje

Hvaležen spomin - ne samo na umrle, temveč tudi na preživele borce, njihovo vztrajnost in dediščino - je včeraj združil Podgorce in mnoge druge, ki so se udeležili slovesnosti ob 50-letnici spomenika padlim v NOB v Podgori. Dogodek v priredbi krajevne sekcije ANPI-VZPI in Prosvetnega društva Podgora je ob nagovorih ter nastopih Mešanega pevskega zbora Mirko Špacapan in pevmskih osnovnošolcev oplemenitil tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažic. Le-ta je pri spomeniku zapel tudi 28. septembra 1975, ko so ga odkrili: dva pevca, ki sta včeraj z ostalimi nastopila pod taktirko Pije Cah, sta pred pol stoletja v vasi ob vznožju Kalvarije prepevala pod vodstvom Oskarja Kjudra.

Po polaganju vencev so navzoči prisluhnili imenom tistih, ki jim je spomenik posvečen. Padlih v NOB, umrlih v taborišcih, žrtev fašizma in ljudi, ki so podlegli posledicam vojne, je bilo v Podgori kar 54. Poklonili so se jim z enominutnim molkom, zatem sta pozdravila predsednik in podpredsednik krajevne sekcije ANPI-VZPI, Ennio Francavilla in David Raida. Spomnila sta se umrlih partizanov in tudi tistih, ki so preživeli osvobodilni boj in so spodbudili postavitev spomenika. Ganjene besede sta posvetila tudi Lucianu Pelizzu, dolgoletnemu stebru krajevne sekcije ANPI-VZPI in društva Paglavec. Pelizzo se je v petek za vedno poslovil in žal ni dočakal včerajšnjega dogodka, ki pa bi ga gotovo navdal s ponosom.

»Za mimoidoče je ta spomenik morda le eden od mnogih, a za nas, Podgorce, je mnogo več: je simbol povezanosti, skupnosti in kolektivnega spomina,« je povedala Karin Maligoj, predsednica PD Podgora. Za mikrofon je stopila tudi senatorka Tatjana Rojc, poleg katere so se dogodka udeležili še drugi gostje, od deželnega svetnika Marka Pisanija, doberdobskega župana Petra Ferfoglie in goriškega odbornika Maurizia Negra do predstavnikov slovenskih krovnih in drugih organizacij ter pokrajinskega vrha ANPI-VZPI.

Učenci OŠ Josipa Abrama iz Pevme so pod vodstvom Martina Srebrniča zapeli Le vkup uboga gmajna in recitirali nekaj Kajuhovih, Rodarijevih in drugih pesmi. Pozdravil je tudi arhitekt Jože Cej, ki je pred 50 leti pripravil načrt spomenika.

Osrednja govornika sta bila publicist Vili Prinčič in zgodovinar Štefan Čok. Prinčič je obnovil dogajanje pred pol stoletja, ko se je ideja za podgorski spomenik, katerega posebnost sta veliki sklenjeni roki, spremenila v konkreten načrt. »Delalo je več kot 40 domačinov, ki so opravili več kot 4000 delovnih ur. Temeljni kamen je bil vzidan 1. maja 1975," je spomnil Prinčič in omenil tudi zaslužne domačine, od Saverija Rožica do Ivana Breganta, ter spomnil na ugledne goste - npr. Albina Škerka in Isaccao Nahouma - ki so se udeležili odkritja.

Čok je udeležence popeljal nazaj v čas osvoboditve in čas, ko je spomenik nastal. »Če mi, antifašistke in antifašisti 21. stoletja, ki se s tako težavo sprašujemo, kaj to pomeni danes, a se s ponosom in hvaležnostjo spominjamo tistih, ki so darovali svojo mladost, če ne celo svoje življenje, želimo biti vredni teh prednikov, moramo tudi najti način, da se povrnemo k načelom - in se jih potem dosledno držimo. Da zahtevamo od vsakega izmed nas, od skupnosti, od držav, v katerih živimo, da ne netijo sovraštva, da ščitijo šibkejše, da ne podpirajo nasilnežev in da ne gledajo v drugo smer, ko se krivice - in včasih grozote - odvijajo pred našim hišnim pragom, pa naj bo to konkretni ali metaforični,« je povedal Čok.

Zbor Špacapan, ki ga vodi Jurij Klanjšcek, je zapel pesmi Slovenska zemlja in Domov v slovenski kraj, nakar je TPPZ postregel z vrsto partizanskih pesmi v več jezikih. Z verzi sta napeve povezovali Tjaša Ruzzier in Tatjana Malalan. Pred Vstajenjem Primorske in pesmijo Bella ciao, ki sta ju zbora zapela skupaj, je predsednik TPPZ Renato Kneipp organizatorjem izrocil knjigo Tudi spomin je boj!.