»Avstralija bi se glede svoje jezikovne politike morala zgledovati po šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji,« pravi Germana Eckert, sociolingvistka iz Sidneya, ki se je januarja mudila na Goriškem. Med bivanjem v Gorici je obiskala osnovni šoli Otona Župančiča in Frana Erjavca, dvojezično osnovno šolo Pavla Petričiča v Špetru ter vrtca Sonček pri Sv. Ani in Mavrica v Bračanu. Sledila je raznim učnim uram, med katerimi so jo učiteljice navdušile s svojo jezikovno samozavestjo, vključujočim pristopom in energijo, s katero opravljajo svoje delo.
Prijazna beseda namesto ukaza
»Po šolah sem prisostvovala raznim učnim uram, ki so bile vse po vrsti zelo zanimive in precej različne od pouka v Avstraliji,« nam je povedala Germana Eckert in poudarila, da so bili v razredih tudi otroci, ki ne prihajajo iz slovenskih družin, vendar dobro vedo, da je slovenščina učni jezik in da se morajo z učiteljicami pogovarjati v slovenščini. »Če je kdo spregovoril v italijanščini, so ga učiteljice z obrazno mimiko, z rokami, s prijazno besedo in tudi s pomočjo sošolcev nagovorile, da je zatem nadaljeval v slovenščini. Ni bilo ukazov v stilu: ‘Ne! Govoriti moraš samo slovensko’, kot se je dogajalo in se še dogaja v Avstraliji z angleščino,« je pojasnila Germana Eckert.
Ugotovila je, da imajo zelo pomembno vlogo tudi razredne skupnosti. »V slovenskih vrtcih, kjer so otroci stari tri, štiri, pet let, nekateri še ne povsem obvladajo slovenščino, vendar jim drugi malčki radi pomagajo. Bilo je res lepo in zanimivo jih opazovati,« je poudarila raziskovalka in opozorila, da so učitelji na slovenskih šolah v Italiji zelo samozavestni in tudi bolj sproščeni pri sporazumevanju z otroki.
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku