Zadnjih dva tisoč let je bilo podnebje na Zemlji stabilno in tudi prej so si ledene in toplejše dobe sledile počasi, v 20-tisočletnih presledkih. Potem pa se je v 19. stoletju razrasel tumor – imenujte ga kapitalizem, industrializacija ali kakor že hočete – ki naglo razjeda biosfero, organizem, ki človeški vrsti omogoča življenje na edinem planetu, s katerim razpolagamo. Klimatolog z Mednarodnega centra za teoretično fiziko v Trstu in član mednarodne zveze znanstvenikov IPCC, ki pod okriljem Združenih narodov preučuje podnebne spremembe, Filippo Giorgi je uporabil tudi ta poudarek za ponazoritev podnebne krize, ki preti človeštvu. Bil je gost združenja Legambiente v župnijski dvorani v Podturnu, uvedla pa ga je predsednica goriškega krožka združenja Annamaria Tomasich.
Podnebna katastrofa
Giorgi je opozoril, da ne moremo več govoriti o podnebnih spremembah ampak že o podnebni katastrofi. Od predindustrijske dobe smo povprečno temperaturo na planetu zaradi našega nerazsodnega družbeno-ekonomskega modela segreli za 1,2 stopinji Celzija. Zdi se malo, v resnici je ogromno, saj več tisočletij ni bilo take rasti temperatur, nikoli v milijonih let pa ne v tako kratkem času. In če ostanemo pri prispodobi tumorja, to segrevanje že povzroča metastaze: v atmosferi se kopiči ogljikov dioksid, ledeniki se topijo, oceani segrevajo in postajajo kisli, vrstijo se ujme, orkanski veter, suše, poplave, požari. Leti 2016 in 2020 sta bili globalno najtoplejši v zgodovini meritev. V Evropi smo imeli v letih 2019 in 2022 rekordna vročinska vala, kakršni naj bi se pojavljali enkrat v tisoč letih, zdaj pa smo jih doživeli že štiri v zadnjem dvajsetletju. Lani in letos nas pesti rekordna suša, katastrofalnih vremenskih pojavov je po letu 1980 bilo 4 krat več kot v zgodovinskem povprečju. Pa bodo še hujši, saj je Sredozemlje ena vročih con planeta. V Italiji se je podnebje že segrelo za 2,5 stopinj, dvakrat več od globalnega povprečja.
Še slabše kaže na naprej. Če bi vsi vladarji sveta zares izvajali leta 2015 v Parizu sprejete podnebne obveze, bi rast temperature do konca stoletja omejili na poldrugo stopinjo Celzija. To ne pomeni, da ne bi imeli hudih posledic, lahko pa bi se jim nekako prilagodili. Če pa se bodo stvari nadaljevale kot doslej, potem bo globalna temperatura zrasla za 4-5 stopinj in bodo posledice neobvladljive in nepopravljive. Svet bo preživel, ljudje na njem pa najbrž ne.
Kaj narediti?
Vendar ta črnogled scenarij ni neizbežen. Potreben pa je radikalen zasuk v našem družbeno-ekonomskem ustroju, ki danes terja nenehno rast bruto državnih proizvodov, s tem pa iz leta v leto odjedamo bodočim rodovom kos planeta. Ubrati moramo pot ekološke tranzicije, kar pomeni radikalno preobrazbo energetike, ki danes 80-odstotno sloni na fosilnih virih, uvesti krožno ekonomijo, omejiti rabo tal, ustaviti uničevanje gozdov in posaditi nove. Veliko lahko prispeva način prehrane: omejiti moramo rabo mesa – danes za en kilogram govedine porabimo 15.000 litrov vode, intenzivna živinoreja pa ima s sproščanjem metana težak toplogredni učinek na atmosfero – in zmanjšati potrato, saj v bogatem delu sveta zavržemo 30% hrane.
Najpomembnejša pa je energetika. Izboljšati je treba učinkovitost, saj danes pri proizvodnji, prenosu in rabi zapravimo kar dve tretjini energije. Treba je opustiti fosilne vire in to takoj ter jih nadomestiti z obnovljivimi. Kdor trdi, da to ni mogoče, laže. Tehnologija je že zrela in jo v naslednjih 10-20 letih lahko še izpopolnimo. Giorgi je učinkovitost posameznih virov ponazoril z razmerjem med vloženo in pridobljeno energijo, pri čemer višji količnik pomeni večjo učinkovitost. Za plin je ta količnik 10, za nafto in plin med 10 in 20 (in se niža, ker so nova najdišča vse globlja in teže dostopna), za jedrsko energijo 10 do 15.
Obnovljivi viri so zreli
Daleč učinkovitejši so obnovljivi viri: hidroelektrika in fotovoltaika dosegata količnik 35, geotermija 40, vetrne turbine 70, solarni filmi celo 75. Giorgi ne verjame v jedrsko energijo. Jedrska fisija je že 30 let propadla tehnologija, fuzija pa je še desetletja daleč. Ni časa in ne denarja, da bi iskali rešitev v njej.
Že zdaj pa lahko razvijamo obnovljive vire, ki postajajo vse cenejši. Zato da dosežemo podnebni cilj Pariške konference, bi bilo dovolj vanje investirati 4% svetovnega bruto proizvoda, kar je le malo več kot znaša povprečni letni porast globalnega BDP. »Eno leto rasti v zameno za preživetje človeštva, torej,« je dejal Giorgi. »Podnebne spremembe nas bodo stale neprimerno več, če ne bomo ukrepali,« je posvaril. Zaveda pa se političnega problema v ozadju. Obnovljivi viri so »demokratični,« saj z njimi lahko energijo lahko pridobivamo razpršeno, vsak na svojem domu in nima nihče monopola nad njimi. Veliki energetski koncerni pa nočejo izgubiti dobičkov in politika jim je žal podrejena. Tako na primer italijanska vlada raje kot v obnovljive vire vlaga v vrtine za črpanje plina z dna Jadrana. Podnebni in ekonomski absurd, ki bi se mu morala javnost upreti. Navsezadnje gre za naše preživetje.