V centrih CPR je v desetih letih umrlo vsaj 50 ljudi

Centri za repatriacijo migrantov (CPR) so totalitarne institucije, kjer se kršijo človekove pravice in se tlači dostojanstvo v njih zaprtih ljudi. Upravljanje stane ogromno davkoplačevalskega denarja, centri pa sploh ne ustrezajo namenu, saj omogočajo repatriacijo komaj 0,2 odstotka vseh migrantov brez dovoljenja za bivanje v Italiji. Te strukture so izvorno napačno zasnovane in jih ni mogoče reformirati. Treba jih je kratkomalo zapreti, tako kot je nekoč Franco Basaglia naredil s psihiatričnimi bolnišnicami.

To so zaključki poročila z monitoringa desetih CPR v Italiji, ki ga je med septembrom lani in januarjem letos izvedlo Omizje za azil in migracije. Poročilo na 108 straneh z detajlnimi podatki, pričevanji in statistikami o delovanju teh centrov je na javnem srečanju na občini v Gradišču predstavil pravnik Gianfranco Schiavone. Uvodoma je navedel srhljiv podatek, da je v desetletju 2014-2024 v teh centrih umrlo vsaj 50 ljudi, kar je ogromno, saj gre večinoma za mlade in pred zaprtjem razmeroma zdrave ljudi. Smrti so posledica nečloveških razmer, obupa, samomorov, načrtnega narkotiziranja s pretirano rabo psihofarmakov.

Nedopustna neprozornost

Schiavone je analitično razčlenil štiri sklope vprašanj, na katerih sloni ugotovitev, da so centri povsem neustrezni. Prvo je za demokratično državo nedopustna neprozornost delovanja. Javnost nima vpogleda v dogajanje. Možnost inšpekcij je omejena na državne parlamentarce in deželne svetnike. V mnogih centrih ne dovolijo, da bi jih pri tem spremljali pravniki, zdravniki in medkulturni posredniki: brez teh strokovnih likov so bile inšpekcije ohromljene.

Prostori, ravnanje, namen

Druga tema je neustreznost stavb, ki so skoraj povsod stare, razpadajoče, delno neuporabne, delno pa prenasičene, neprimerne za bivanje. Schiavone je navedel, da je tudi inšpekcija namenske komisije EU posvarila Italijo in navedla, da so v centrih CPR razmere celo slabše kot v strogih zaporih, kjer na osnovi člena 41-bis prestajajo kazni najhujši zločinci. V CPR pa so zaprti ljudje, ki niso zagrešili kaznivih dejanj ali pa so zanje že prestali zaporne kazni. Njihova edina krivda je, da nimajo urejenega statusa za bivanje.

Tretji problem je tretma zaprtih. Omejuje se jim možnost stika z odvetniki in nasploh kontaktov z zunanjim svetom. Hrana in oskrba sta slabi, manjkajo prevajalci in kulturni posredniki, pobirajo jim telefone, zdravstvena oskrba je pičla. Zdravniki ob vstopu preverijo le, da nimajo nalezljivih bolezni, ne pa, ali je oseba zdravstveno in psihično primerna za bivanje v takih pogojih.

Četrti in glede na politično manipulacijo paradoksalni problem pa je, da centri sploh ne ustrezajo namenu. V njih je teoretično prostora za 1238 ljudi, dejansko uporabnih mest je 672, v resnici uporabljenih še manj. Namen je bil, da bi migranti tam preživeli nekaj tednov, nakar naj bi jih izgnali v izvorne države. V resnici se to ne dogaja. Letno se v povprečju izvede le 9 odstotkov vseh med 20 in 30 tisoč odločb o izgonu. Le manjši del zadeva v CPR zaprte ljudi. Ker se ocenjuje, da je v Italiji navzočih med 300 in 340 tisoč migrantov brez statusa, to pomeni, da je izločenih le 0,2 odstotka vseh.

Spričo stroška za delovanje in nadzor - v vsakem od desetih CPR je dnevno zaposlenih po sto pripadnikov policijskih sil - in pičlih rezultatov je zaključek na dlani: centre CPR je treba zapreti, spremeniti zakone in povsem na novo osnovati migrantsko politiko, je zaključil Schiavone. Zdajšnji sistem je nečloveški, drag, neučinkovit. Problemov ne rešuje, zaostruje jih.

Predstavili novo garantko

Srečanje v Gradišču je uvedel župan Alessandro Pagotto in ob tej priložnosti javno predstavil novo občinsko garantko Cristino Patron, ki je povedala, da si bo po svojih močeh prizadevala za nadzor nad delovanjem tamkajšnjega CPR. V povezavi iz Rima in Tirane sta se oglasili poslanki DS Debor Serracchiani in Rachele Scarpa. Prva je poudarila, da si leva sredina prizadeva za zaprtje teh centrov, ki so nečloveški, protiustavni, neučinkoviti. Scarpa se je pravkar vračala z obiska CPR, ki ga je vlada Giorgie Meloni odprla v Albaniji. Prav zadnje dni so vanj deportirali kakih 90 naključno izbranih migrantov, medtem ko jih je doslej bilo po 20-30. Navedla je tri konkretne primere migrantov, ki so v Italiji živeli že po deset in več let, delali in se integrirali, a iz raznih razlogov niso imeli urejenega statusa in so se tako znašli v strukturi, ki jo je poslanka označila za »človeško odlagališče.«

V nadaljevanju večera sta spregovorila še deželna svetnika DS Diego Moretti in Pakta za avtonomije Enrico Bullian, ki sta se obvezala, da bosta pozorno sledila razmeram v Gradišču in po svojih močeh skušala doseči, da se čim prej konča z barbarskim ravnanjem z ljudmi, ki so brez vsakršne krivde tam zaprti. V imenu Foruma za umsko zdravje je Franco Perazza boj za zaprtje CPR vzporedil z bojem za zaprtje psihiatričnih bolnišnic. V ta namen so lani skupaj z občino Gradišče organizirali sprevod z znamenitim Basaglievim konjem Marcom, ki je izzvenel kot klic k človeškosti in prenehanju nepotrebnega trpinčenja ljudi.