V molitvi rožnega venca uteha in pesniški navdih

Nekatere sonete na temo rožnega venca so našli pred desetimi leti, niso vedeli pa za obstoj pesniške celote, ki se je izkazala za unikum v slovenski literaturi. Člani družine Šorli-Bratuž so se ob 110. obletnici rojstva želeli pokloniti Ljubki Šorli z izdajo njene pesnitve Rožni venec, ki je po letu dni končno doživela javno predstavitev. Zbirko so v torek predstavili v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža v Gorici v okviru niza Poletna Obzorja - S knjižnih polic. Knjigo, ki so jo v celoti sestavili člani družine Šorli-Bratuž, sta predstavila pesničin nečak in urednik zbirke Igor Tuta in škofov vikar Karel Bolčina.

»V družini nismo vedeli za obstoj Rožnega venca. Ljubka Šorli je namreč bila močno zadržana in ni govorila o svojih delih. Šele pred desetimi leti, ko sem začel urejevati arhiv njene hčerke Lojzke Bratuž sem našel nekatere sonete na to temo,« je uvodno povedal Igor Tuta, ki je ostale sonete našel v arhivih in različnih revijah, v katerih je Ljubka Šorli redno objavljala svoja dela. Nekatere pesmi je s spremenjenim naslovom že objavila samostojno v Katoliškem glasu, v koroški reviji Vera in Dom in tudi v argentinski reviji Duhovno življenje; pet sonetov pa je objavila v tolminski reviji Zrna.

Da so pesnitve povezane v celoto, je Igor Tuta sklepal po prvem verzu najdenih sonetov, saj se je vsak začel s skrivnostjo iz molitve rožnega venca. Zbirka je sestavljena iz šestnajstih sonetov, ki so prav kot molitev rožnega venca razdeljeni na tri dele. Vsak del sestavlja pet verskih skrivnosti, po katerih se je Ljubka Šorli navdihovala in spesnila sonete. Prva pesem v zbirki je pesnitev Vere, ki jo verniki molijo pred začetkom rožnega venca. Iz natančnega branja izhaja, da je Šorlijeva v vsak sonet vključila osebno prošnjo za Boga oz. Marijo, ki se v zadnjem sonetu celo spremeni v prošnjo za cel slovenski rod.

Sonete je namreč pisala med Gorico in Tolminom v letih 1945 in 1946, takoj po drugi svetovni vojni, ko je minilo le osem let od mučeniške smrti moža Lojzeta Bratuža, nakar je bila med vojno tudi sama mučena in odpeljana v zbirni center v Zdravščine. Spletu sonetov sledi spremna beseda in analiza zbirke Igorja Tute z naslovom Ko molitev postane pesem, v knjigo pa je vključen tudi zapis Alojza Rebule o rožnem vencu. »Zbirko lahko imamo za pravi unikum v slovenski literaturi, saj je pesnitev rožnega venca napisala še neka pesnica iz Štajerske, njena pesnitev pa ni tako pesniško dovršena,« je še povedal Tuta.